sanjam to čudovito bitje
v objemu teme, blodenj ga iščem
ne želim zaspat - pogrešam ga!
in nočem ga večno pogrešati,
ker niti najslajše sanje ga ne morejo nadomestit

ko podležem vsej drugačnosti
vse drugače se mi zdi
čisto druga pot
čisto drugo življenje

dreams that came with pure light
are gone with deep dark
all that has left
is just a broken heart
with harmful thoughts far behind

Z nasmehom sem zašil
vse skrivnosti na mehke ustnice,
ovite v tišino plesa
nemirnih atomov.

Pomivam posodo,
iz ozadja slišim svojo najljubšo pesem,
vsi spomini vezani nanjo
so izginili,
pokopani so pod težo krožnikov
in zamaščene vode
v katero namakam roke.

Spomini izginjajo, za zmeraj
in ni ničesar starega,
novi svet je pred menoj,
odpira se nova stran,
na njej se bo usoda
šele pričela pisati.

Pozno poletni Maribor
ko udarjajo
težke kaplje takt
zgodnje jeseni.

Zrak je preslab medij,
da bi ti z njim poslal poljub.
Pa ti ga vseeno pošljem,
tudi, če reskiram,
da konča pod kolesi avtomobila,
pod nekoga nogami...
Reskiram.

Samoti delaš družbo,
hrepenenja skrivaš,
ak' si ožvrgoljena,
raj' gnev pokažeš,
on ne bom nikoli jaz,
ni ga, ki bi te osrečil.

Pogledi, spravljeni
v lično oblikovani škatlici,
zbrani in prebrani,
ujeti in vžgani,
vsi so mi ljubi,
vsi so mi dragi,
a le en mi je ljubši kot vsi ostali,
le en je tvoj,
le en je tisti, ki me osmisli...

Večeras ne smijem zaspati bez ljubavi,
ostavila si ptice i njihov glas u meni,
a prije polaska obećala mi u vazi lišće.
Izbrojio sam šume svih kontinenata,
bit će najljepši park na našoj postelji,
i pozdravit ću sve to ubrano lišće,
kad šuštanjem donese bjelinu tijela.

Prehodila polovico sva življenja,
a v nama je ostal ljubezni čar
iz naju kar naprej se gnete
rojstvo mnogih ljubezenskih duhov.              

Toplota greje najini srci,
pokrita sva z odejo ljubezni.
Redko se vidita dve mavrici,
kako vase složno sta potopljeni.
Nič več ni nedosegljivo onkraj,
niti vznemirja ne tisto zunaj.
Tiho z roko v roki sva skupaj,

Telesa
Odbijajo in privlačijo se v krog
Preprosto je zadonel starec, o katerem sva sanjala kot otroka
Iz doline pod goro
sem te videl v objemu neba

Temna noč je, a jaz tako sem sam
v očeh so solze, a nimam kam
prepozno je, da mislim zdaj na tebe
in na prvi dim prokletstva in pogube.

V tišini jasne poletne noči
moje misli k tebi hite
želim si v tvoje naročje
v objem tvojih rok
ki pregnale bodo strah
in otožen jok

Grenke solze iz neba 
so deževne kaplje
ki privrele so na tla
iz nebesnega očesa
to prelepo lesketanje
in otožno šepetanje
me močno prevzelo je

Kakor bela narcisa sredi zelenega travnika
v mojem srcu pognala je korenine
roža ljubezni in bolečine
včasih me boža kot trepetlika
drugič spet boli me in bodika
kdo je vrtnar te rože

V tihi samotni noči
samo jaz...........
moje izjokane oči
srce........
polno žalosti,
tihe bolečine
ki ne mine