V soju svetlih zvezd
vidim temne sence
mrke in strašljive
v svetli zvezdni noči
so močno grozljive
mar so le prividi

ognjeni zublji so ožgali meglo
ognjene misli so ožgale zdrav razum
ogenj sploh ne gori
napajam ga z besedami
napajam ga z lastnim brezčasjem

skrhane misli vedno znova nabrusi
da boš lažje zbodel njene
hehe
ta je pa dobra
ne pretiravaj s piki
ne pretiravaj z mislimi
ne pretiravaj s čebelicami
hehe
s čebelicami je hudič

Napičena vedno izničena moja višina
Plava po globini tvojega reza ki se ne zeza
Z ljudmi kot smo mi se svinjajo smisli

Distanca odpade v iskanju politične rošade
Jahanje samega sebe v izobilju zmožnosti
Pod kože ti zleze podvodno orožje

rjav nesmisel in opojen dim
plaz užitkov v mojih ustih
in ples ognja v vlažnem meglenem zraku
zraven pa koruza
in kozolec
dva indica kmečkega
dva neustavljiva uživača
v mesečini obsijani življenji

mravljinci tipljejo najini srci
veter že liže trne na vrtnicah 
teh ran ne zamenjam za nič na svetu
iz njih bova skupaj zdrsela v večnost
na krilih vetra bova drsela prek mavric vase k smislu
in bistvo ne bo več nedosegljivo 

pššš
se sliši zgolj vetrič 
pššš
s tihim bliskom k tebi
pššš
s tišino vase
pššš
in najdem te v objemu vetrov tihih od smisla 

čaj mrtev od prepirov se trezni pod jablano
okus po cvetočem je razpihal mraz
in bledijo še zadnje stopinje
kot nekoč s travniki je igra bleščeča ubirala stop po strunah
meglenih od neizogibnega 
vabijo me misli eksperiment z besedami in skodelica čaja
parapsihološki odmik teme

Zmeraj sem si želel pisati
o slonih rumene barve,
o nasmehu, ki se mi pojavi na licu,
ko pomislim nanje...

Prinašam zrak sonca
v okvir tvoje lepote,
po vodi jezera mojega očesa
tvoj pogled odkrije gostišče
s pozornostjo drhtečih valov.

Kratek stik v moji glavi,
roke izvajajo nek čuden ples,
kolena izgubljajo moč,
ustnice padajo na brado.

In oči?

Če me želiš ljubiti,
me ljubi ponoči,
ko vsi moji strahovi izmučeni
spijo pod posteljo

Vse se prične ob zori,
tam, kjer se konča morje,
ob prvem svitu,
v zavozlanem srcu,
utrujenem...
in vse bo izginilo
v nasmehu drage osebe.

vse v meni
na tem papirju
živi, diha
s polnimi pljuči
in se smeje
zaradi tebe

 Sanje poeta

V tihi noči sem sam.
Razmišljam o sebi.
Lunin žarek posije name.
Naenkrat se zavem.
Nisem sam,
hči zemlje se ubada z menoj.
Mogoče mi bo dala nasvet,
mogoče me bo rotila.

Zakaj si osamljen,
saj ob tebi tvoje sonce spi,
z menoj deliš življenje
razsvetlila ti bom misli.

Tisto mi ostaja,
kar se ne ponavlja
in govori:
Ljubi svojega bližnjega.
Ljubi svojega daljnega.

V časih težke stiske
Nanj sem se obrnila
v njegovo se zavetje skrila
bil je kakor trden steber
kamor sem se naslonila
ob njem sem dušo
vedno si spočila

Ti si zarek,
ki me zjutraj zbudi,
ki te cutim ob sebi,
ko v meni vse se spi.

Ti si zelja,
ki se v meni zbudi,
ko zaznam te, ko vem, da
tudi v tebi hrepenenje gori.

so dnevi pomladni in so jesenski
ne vem, kateri so bolj hrepenenjski.
o cvetju v jeseni že tavčar je pisal
gradove v oblakih si je narisal
so oblaki spuhteli in rožce je slana
ivan nato je šel za župana
(kako je ta tema zdaj aktualna!)