Presekano ležim v izolaciji
Vsak spogledljiv pogled
me vodi v samotno realnost
Vsak tih dotik kože
mi sleče smisel
za sestavljanje opojnosti besed

Vzamem kelih tvoje ljubezni,
čeprav vem, da je prazen.
Z drobtinami se ne
zadovoljim več.

Ti si le prehodno stanje.

Poln zamaškov in ogorkov
se ob šanku maje,
bratec veter, dni prebitih
z deklico obilno,
ki s prtičkom čas pometa
vdano in servilno.

In bom hudobna
in bom nesramna
in bom nora in bom nema...

Rujan je nedavno stigao
i pokušava smiriti preplanule poglede,
ali ugasle krošnje bujnog kolovoza
ne miruju na našim oblim bokovima,
još  podsjećaju na boje ljeta.

Ko začutiš v sebi Ega vzgib
prepustiš sebičnosti da vodi,
vzhaja moč, ki se razrašča
a duša v tebi naj le blodi.

Pot

Pod mostovi grešne misli,
suha vesla žejnih  grl,
prazni vrči - moč kesanja,
veter pleši, harfa poj.

Bile so misli varno skrite
v špranje časa in napev,
ki po šepastih stopnicah
je nekoč glasno zvenel
in si blodil med odmevi
vpet v pajčevino sanj.

Bile sobane v večnost stkane,
nevidni prostor, ples teles,
kjer so stene šepetale,
tistim, ki odšli so čez
in si snubil mlade breze
med potrkavanjem v les.

Bilo oko je sredi vsega
vklesano v granitni kip,
zazrto nekam daleč v temo,
kamor segal je privid
in si padal v ogledalo
z mesečino ves oblit.

Bila je ura brez kazalcev,
kraj kjer se ustavi čas,
kadar vetru poči struna,
ter odide kdo od nas.

In ti gneteš v dlani glino,
ki bila je tvoj obraz
in ti gneteš pesmi mirno,
ki jih bo pozabil čas.

Ni varljivosti,
ne tu ne tam.
Dan je enostaven.
Svet je lep...
brez pričakovanj izpolnjen.
Trenutki v cvetenju besed,
lebdečih misli,
žarečega srca.

Nepomembnost pomena
tvojih besed
se vpija v moje žile
Samo da odpirava
znova in znova
kanale komunikacije

Prihajaš, lepotica moja ?
Preveva me naslada že ob misli,
kako z roko v roki bova skozi gozd hodila
in kako skrbno me čez brezpotja boš vodila,
čeprav bi tudi sam v njem se znašel,
sledeč le luči -
kot miljoni  pred menoj.

Prekrasen si,ki zbujaš hrepenenja
kakor privid svetlikaš se v temi
nikogaršnji,pa vendar tiha želja
je tvoja sled v srcih vseh ljudi

V nočeh,ko gosto naletaval je sneg
prišla prav potiho je na obisk
Na belih,kot blisk drvečih saneh
je švigala preko pobeljenih streh,
da njenim so iskrim,spočitim konjičem
snežinke se usipale izpod kopit.

Neslišne mehke noči
oblečene v beli bombaž
najlepša družba ste mi,
ko nežno drsim skozi čas.

Ali se mi splača nadaljevati?
Ne sanjam, saj že dolgo ne morem spati.
Kako? Zakaj?
Ne gre mi v glavo.
Pravijo uživaj z naravo, prepusti se toku.
Ampak saj to je kot jemanje bonbonov otroku.

Nekaj trenutkov,
kratkih in sladkih,
bi rada, ce smela
v tvojem objemu,
na srcu tvojem se grela.

Vse moje besede
so do kože premočene
od nerojenih solz
in požrte sline 

Svetišče se ruši
pa sploh nihče ne opazi
kot da je že od nekdaj
mrtvo in negibno

Ponesi me vse tja do zvezd,
v sončnih sanjah se kalim,
mimo svetlih rimskih cest,
morda še enkrat se rodim!?