Noć izvan ravnoteže
tužne melodije i dim cigarete
piće kukavica snovi prostitutki
u noći punog mjeseca.
Anonimna poruka 
u odsjaju ekrana

Občutek
Začutil sem noč,
ko si stala tam.
Začutil sem moč,
ki je opisat ne znam.

1.

Mogoče je bil tu rožnat papir,
zibajoča ritka
in zeleno pisalo,
ki piše z modrimi črkami
besedovanja
v misli blondink.

Mogoče bi lahko še enkrat zaprla oči.
Ubežala resnici.
Mogoče bi lahko še enkrat padla v trans.
Ubežala mrzlemu vetru.

Ne morem zate vzeti zvezde z neba,
ker bi prej ugasnila.
Ne morem približati meseca
in izbrisati vseh oblakov,
pa čeprav bi to rada storila.

Želim si, da bi bil samo objekt,
da bi bil samo predmet. 

Želim si, da bi bil samo
rumena barva polnega dne.  

Želim si, da ne bi nikoli obstajal,
da ne bi jaz nikoli obstajala. 

Tako sem utrujen,
vsega naveličan,naveličan da sem tu
Pojdem v posteljo,zaspan sem.

Z vso tišino tega življenja
se sprašujem kako nadaljevati.
Ne vidim prihodnosti,
moje razletene misli
ležijo vsepovsod na okrvavljenih tleh.

Nisi vedel, praviš. Nisi hotel videti.

Pa ti?
Izbruha lastnega spomina se bojiš,
zgrabi te, včeraj bi pohitel k njemu.

Mala deklica sama v kotu sedi
vase zgrbljena nepremično v kletko strmi
pod zastrtim oknom v prašni koči
je ta kletka, srebrna kletka, last starega Lie-Zia

Grem  z prstih  po tebi,
prst po prst,
toploto svojega srca zlažem.
Ležiš zraven mene,
v jezeru tvojega očesa
trepeta zraka sonca,
in voda mojih pogledov
tvoj pogled  dotika.

Tema, pri odprtih očeh,
svetleč plankton,
valovi pa me premetavajo,
plavam na vso moč.

Pijan in krvav od ran,
in roke,
ki so te božale,
boem moj,
te vračale v mene
in vase,
in usta,

Morda bi res kaj rad napisal
morda bo pismo kam prispelo
mogoče se bom le odločil,
če bo v meni kaj zavrelo.

Ko pade noč
se tvoje misli prepletajo
okoli mene,
vsaka nosi svoj nemir-pričakovanja.

Na istem kosu sta papirja,
zapisani imeni,
ki se eno bolj za drugo meni,
od roke lepega vampirja.

Kdaj pojdeš z gorè,
ne hodi zaman,
saj tam, kar ti gre,
sanj tvojih snovati; takisto
resnice so dalj,
kakor v dolini.

Ogenj gori v tvojih očeh
z nevidnim žarom,
tečejo spomini,
dovoli, da spolzijo
v meglo strasti.

Napolnil in nahranil
si moj notranji svet.
Sedaj lahko grem skozi puščavo,
odeta le v tvoj sij ljubezni.
Potolažena, sita in brez
kapljice lažnega upanja,
ožarjena in nikdar več žejna.

Kot dišeča češnja
se sprehajaš po mojem obrazu.
Ali tvoje ustnice čuvajo spomine?