nisem več svoja pota štel
tam kjer sem je malo, tam kjer me ni je še več
a duša slepa kot toča tolče pomeni
tam črno nebo spet se dviga
in edina stvar o kateri se zanesem sem sam...
ne nič več teme okoli sebe
le rože bom delil
in sreča ne bo več le beseda
v očeh naj se vidi ta zavist

morda pa tudi tistega sončnega dneva ne bo več sonca

morda pa tudi takrat ne bo več luči
noben se ne trudi da videl bi
vsi so že slepi
a kje je vid?
kje je ta vid?

Odpenjam škornje.
Doma sem.
Izpod vrat se odtrga
meine süsse,
kitara stoji na zaprašeni omari,
spominjam jo,

Ko sem poslušal orkester valov, ki so se zaletavali ob obalo, mi je srce od sreče zaigralo. Bili smo sami, sonce, plaža, morje in jaz, končno sem spoznal svoj pravi obraz. Hvala ti mati, za vse

Lepa plaža, ob nebeško čistem morju, nekaj rib in ptice na obzorju. Nad nami lepo modro nebo, odkriva želje, ki jih do sedaj ni bilo. Razmišljam o sebi in o svojem življenju, o vseh uspehih on

  Gledam u retrovizor, jebote koja razvalina,
stavljam sunčanice, da me bar ne vide moje oči.
Okrenem ključ i pritisnem na gas.
Cesta je mokra, kiša ne prestaje več nekoliko dana.
I vrjeme se je odlučilo tugovati sa mnom.
Palim radio, pojačam da nebih čuo svojih misli,

Že davno so listi z dreves
porumeneli in padli na tla,
kaplja, ujeta na njh,
že davno poniknila v tla.

pozabiti nekaj
kar štiri leta
čakati.

Kam si šla pesem?
Si legla v molk
namesto v besede
in so te ožgale
mlade koprive,
da me peče
tam notri
med brez besedjem
in srcem?

Zrem v nebo, da zvezde bi preštela,
a nekaj šepeta mi v uho,
da ta namen in želja nista kar tako.
Nemogoče je - brez dvoma se bom uštela.

White as snow, soft as silk
you were made by gracious hands
pure as gold and precious sands
you brought sunlight to these hidden lands

Tole ni pesem, to je bolečina,
bolečina, ki ne mine,
bolečina, ki jo je napisal nekdo drug,
ne jaz.
Zakaj je nekdo, ki ga ljubiš
v tebi zasejal sovraštvo namesto ljubezni, ki si mu jo nudil?
Kako lahko Bog ustvari nekaj tako surovega,

Ko potujem
na konec tega dneva vidim;
svoje telo,
dve roki in dve nogi,
trup z brazgotino, 

Želim pasti s tabo v stanje
čutne ekstatičnosti.
Želim opazovati vsak
tvoj nepredvidljiv gib.

Predstavljaj si, da se pelješ nekam v neznano.
Zamisli si, da se voziš po neznanih cestah,
po tujih mestih.

To pesem sem napisla mojemu sinu, ki sem ga morala vedno siliti k učenju. Vedno je odlagal šolske obveznosti in meni solil pamet.

Pesem o prijateljstvu je nastalo ob tem, da sem vedno, kadar sem potrebovala kakšno pomoč, to tudi dobila od mojih prijateljev, ki jih imam kar nekaj že leta in leta dolgo. V mojih težavah so mi priskočili samo tisti "pravi", kar jih lahko brez problemov našteješ na prstih ene roke pa še to je preveč.

Bikjer miru, nikjer življenja,
nikjer nobenega potrpljenja,
le sam ropot brez konca,
nikjer ni žarka sonca.
Povsod beton, nikjer ni cvetja,
ni slišati več ptic in petja,
si res postal robot?

Prebudi peruti, poet.
Pa pusti poletju poiti.
Pojdi po poslikani poti.
Pred pozabljivim pomnjenjem.
Počasi postrgaj posmehljive podtone.