Au revoir, rekoč,
odhajajoč čez vrata
nisi vedel, da te bo ljubezen
pripeljala tako daleč, preveliko
kilometrov sva prevozila in nikoli
nisva gledala nazaj.

Šumi, rohni ta plaz ljubezni v meni,

rušilno moč je skril v tebi,
želim združiti se s teboj,
porušiti ta moj lažen obstoj,

Zdaj, ko je najlepše, me odpelji
daleč vase, v svoj globoki svet.
Čutiš, ko utonem ves razgret
v vsaki tvoji misli, v vsaki želji?

Na
poslednji
stopnici,
na dnu
temačne
globeli,
se gledam
v noči
srebrni ... 

Prišla je iz nižin
k nam na zrak v višave,
kjer naj bi se odprl ji pogled
v še neodkrite notranje daljave.

Sprehajala se v samoti
stoletnih bukev, starih jelk,
kot da se bala svojih rok,
je vedno v njih držala cvet.

Nič zagotovo ne obstaja.

Brez elipsaste Zemlje
bi ne bilo neba,
in čezenj ne letele ptice,
kot brez blata tudi
zbrstela bi ne trate zelenina. 

Prav njo, velikokrat sem srečal
da je že čudno v mislih mi bilo
in ko sem se v večernih tihih urah
sprehajal s svojim starim psom,
sem zopet videl njo sloneti na ograji
poznanega nam starega mostu.
Se zadržati nisem znal, še manj bi zmogel,
izgovoril sem nekaj vljudnostnih besed
kako nikdar do zdaj se nisva vid'la
a zdaj se vsaki čas srečujeva,
da red bi bil, ko že čas imava
predstavil bi se vam prav rad srčno.

Nadihaj se svobode,
reši spon jeklenih,
plaha ptica golobica,
nekdaj duše ti družica.

Vstopam v sobane,
že od prej znane.
Množica ljudi, vame uprte oči.
Nasmehi, znane podobe se mi rišejo pred očmi.         
Vsi tako prijazno mi stegujejo roko v pozdrav,
mi z željami nakazujejo korak v umetniški vodnjak.

Presenečena?

Nekaj peklenskega je v nas,
ko izdihujemo vročo lavo gnusa in
nam satanovi kremplji parajo ostanke vesti,
ljudje si koljemo zadnje členke
          pokrivljenih hrbteničnih kosti!

Smrt si že dolgo želi evtanazije.
Lektorirala je svoje življenje in se smejala iz vsega srca.
Mar še verjamete v koncepte?

Plešasti asteroid se je izgubil v testu.
Pleše po kozmičnem taktu.
Vgradil se je vase.
Čimprej mora obrniti sonce, kajti luna ne čaka.

Utrujam te, ker sem še vedno ista.
Takoj me prebereš in to ti ni všeč.
Svetuješ mi, naj spremenim vsaj svoj stil.
Naj se vsaj pretvarjam, da sem zanimiva.
Če bi to zares bila, bi se sedaj lahko z menoj postavljal.
Tako pa se moraš skrivati pred drugimi, kadar te opazijo z menoj.

Slepo je verjela vse...
Ni vedela tega,
da on ji le igra.
Bila mu je pač nekdo,
ki objame ga lahko,

Zaprašene strani najinih dni,
kadar koli sva sama, pridejo k nama.
Prav lepo nama je, ko listava po njih,
vse se še enkrat pred nama dogaja,
gledava se, kot se še ne poznava.

Zvezde padajo z neba,
izproži dlan
in hrani dar.
Njih žar prodira do srca,
da osvetli
in prebudi
najplemenitejša čustva.