Živim v ljubljani.
Tu je nogomet doma,
od 1909-ega leta.
Hermes so ustanovili dijaki,
Ilirijo lokalni veljaki.
po vojni je nastal Odred
iz njega pa Olimpija.

Mesto rabi,
mestni derbi.
Ljubljana ga je dobila,
ko se je Olimpija vrnila.
Drugi klub tod okrog,
je nk Interblock.

Rad igram nogomet,
ne želim samo sedet,
klop za rezerve gret,
želim igrat,
zvezda postat.

Dobro jutro,
dobri ljudje,
voda vre,
zajterk se je.

Danes sem dobre volje,
danes sem nasmejan,
Danes sije sonce,
danes bo dober dan.

Kako sem razočaran,
nad tvojim razmišljanjem.
Zelo sem užaloščen,
nad svojim popuščanjem.

Vem da sem lahko boljši,
toda ne ob tebi.
vse najslabše pripisuješ,
samo meni.

Preveč časa sva skupaj preživela,
nisva si več pustila prostora,
nisva znala poslušati,
nisva znala uživati
v tišini.

Ta naša dekleta,
so takoj prizadeta.
Če so sedeži ozki,
se zavihajo jim noski.

Tam kjer ni pristora,
ne gre brez napora.
In v malem avtomobilu,
je najlažje dekletom v krilu.

Uboga se mi zdiš,
ko za mizo sediš,
v monitor strmiš,
in kredit odobriš.

Toliko let v šolo hodiš,
službo dobiš,
se v banki zaposliš
in čez leta jo vodiš.

Na enkrat se obrneš,
za nekaj let nazaj se vrneš.
Le, kako si dovolila
in živeti zamudila.

Butci, butci,
Slovenski butci.
Naša politika,
z IQ-jem sadnega jogurta.

Večne razprave,
za zaprte glave.
Brez razloga,
brez epiloga.

Vidite ljudje,
izobrazba ni vse.
vsi ti ljudje,
so visoko izobraženi.
A kaj,
ko je ta izobrazba,
samo na papirju.

Kokoške, kokoške,
na sončni strani Alp.
Res, da ste lepe,
kaj ko ste slepe.

Resnica ni,
v pravu in ekonomiji,
je pa morda,
v umetnosti in filozofiji.

Moje misli so vprašaj,
ne vejo kdaj, ne zakaj,
prek nesmislov se pode,
niso bistre kot vode,
ki s časom mimo tečejo.

Misli prazne ugašajo,
na poteh se zgublajo,
brez spovnitve,
brez rešitve,
brez odgovorov leže. 

Blodnjak laži,
v njem nori,
človek ta sanjavi.
Vse kar pozna,
je pot do tja,
kjer svet stoji na glavi.

Z resnico stran,
kar tja v en dan,
je noče več poznati.
Krut svet prevar,
posmeh, denar,
pod upi zakopati.

Razbiti svet,
zabrisat' sled,
zbežati v domišljijo.
Le tam lahko,
uživa z njo,
ujet v fantazijo.

Oblečena z okusom,
ovita s šalom,
lepo ti pristoji.
Čudovit obraz,
pred menoj stoji.

Nisem te prepoznal,
Popolnoma sem otopel.
Bil sem šokiran,
da so ti leta tako naklonjena.

V roko mi sežeš,
se igrivo nasmehneš.
Kot literarna junakinja,
skandinavske pisateljice
desetletje kasneje,se mi zdiš.

Morda je res,
vseeno mi je kako,
kdaj, zakaj in kaj pišem, 
kot morda črka je neprava,
vse mi skazi, obraz moj pordeči,
a nekaj je, ne bom prosil vbogajme,
besede napisane ostanejo tu zdaj trajne.

Napak ne išči, le razumi njeno sporočilo,
bom bolj dosleden, ne bo se ponovilo,
včasih žalost, hrepenenje, moj čas,
napisal sem, rekel bi na glas,
da čuteč sem izdal sem,
razkril ti moj sen,
tebi, vsem...

Življenje je živeti, čutiti lepoto,
ljubiti biti, biti ljubljen,
to znati občutiti,
vedno vračati...
nasmeh.

Ko sad ljubezni občutiš, vidiš,
verjameš da si del njega,
da je tvoj del ljubezni,
ročice iščejo mamo,
ob prsih začutiltvoj dotik...

Ta je tako velika kot le ti želiš,
jo lahko ponudiš otroku,
tisto kar bo potem, 
ko prejme darilo, 
daroval njej,
njemu...

Davni iskren pogled,
ga je osupnil,
iztrgal iz iluzij,
bil je šokantno vznemirjen.

Oči so bile polne,
prava lepota življenja,
naravno zelene
s priokusom dobrote.

Ni mogel zdržati
in se umaknil po nekaj sekundah...
To mu je dalo misliti,
ni si znal pojasniti...

Osramotil jo je,
ji zbil nasmeh iz ust,
nima več pogleda zanj,
saj bil je preveč krut.

Nikoli ni zmogel opravičila,
ji še enrat pogledati v oči,
se soočiti z realnostjo
in ji reči oprosti.

Ni se zavedal kaj počne,
govoril je kakor toča,
zadal si je udarec boleč,
prizadel še njo.

Na tleh ležim,
v nebo strmim,
nate pomislim
in vzdrhtim.

Srce mi razbija,
kolena šibijo,
misli hitijo
in ne umirujo.

Ne morem zaspati,
tu zunaj na trati.
Ne grem domov,
kjer me tišina,
še bolj ubija.

Vrnila se je...
toda začutil sem jo kot,
kakor leden kristal,
željna dotika, takšne,
ki odbija,vzbuja strah,
toplino spreminja v hlad.

Njen lik kakor da ga ni več, 
vprašanja brez odgovora, 
utrujajoč molk, tesnoba,
sončni žarek, prekrit s temnim
oblakom, cvet s trnjem ki odbija,
modrina ki ne privlači več.

Zdaj so hipu izginila,
odšle v nič pričakovanja,
odpihnilo jih je,
le kot tujca sva si stala naproti.
Žive sanje so sedaj spomin,
sanje ponovnega srečanja v meni opomin.

Odhitel je v nevihtno noč
v soju strel iz razbesnelih oblakov,
korak se mu zaustavit´ ni hotel med podboji vrat, na meji norosti ali junakov.

Med rjovenjem narave ga je veter suvalbridek dež mu je pačil obraz,a  tista želja premočnih čustev,ga je vodila v smrtno past.

Prinašaš dih pomladi,
svetlobo dneva,
moč noči,
sanje.

Si resnična kot sonce,
žarki ki božajo,
to čutim,
vem.

Brez besed poveš vse, 
čutim tvoj dotik,
utrip srca,
tu si..