Zasanjan pogled tja daleč,
tja daleč v drugi svet.
Oh kako želim, da tam bi bila,
tam, kjer ni zla in trpljenja,
tam, kjer skupaj bi lahko bila,
bila, midva.

Na moji dlani
so zarisane črte,
globoke struge
deročih veletokov:
kje je ocean?

Pregnan od silnic
razno raznih zračenj
in privatnih površin
upiram se tegobam
neprijaznosti okolja
prikleščen v res hudih
nevzdržnih bolečin.

Na obrazu vse nam piše.
Vsako čustvo se izriše.
Beremo lahko  romane,
Slutimo neskončne sanje.
Gledamo se v ogledalu,
Vidimo pa v vprašaju,
Ki odseva iz oči, vse

Iz moči spoznanj
pošiljam svoje misli
v nam še nepoznane sfere,
da bi uresničil željo
si najti končno mesto tam nekje,
med zvezdami in zemljo.

Ko prisvojim si
eno malo srce
sem sebičen.
Samo to.

Brala bo balkanski veter
gledala duh, ki preveva človeka
tam doli...
v Kajmakovi deželi.
Dobila bo darilo,
našla svoj jaz,
smeh, ki ga pogreša,
in divjino, ki jo rabi.
Naša... Ameli.

Ko tiho ječi v meni bolečina,
trenutke pomaknem v vesolje,
potuhnem se, kričim.
Mojster je uslišal moje prošnje.
Snežil je topol in lovil sem puh.
Zaplaval sem na krilih.

Podtalno
sem občutil
tvojo svobodo.

Pil bi vodo Marsa,
se dotaknil Venere,
bil pobožan s Sonca.

Srčno si želim
konca.
Če je to edino
kar me reši.
Spletk.
Mrež.
Tal.
Pogledov.

Zakaj si zvezdam šepetal in luni pel začetke najine?
V šale sem te ovijala,
ko sem trepetala,
da te zveri ne bi odnesle.
Spoznala sem te na najlepši dan-
ko si se rodil-
ko si dobil ime.

Molila je
na Gangesu
z gangreno v grlu.

Prižgala je,
sklenila roke,
proti soncu je uprla pogled,
molila naj bo slišana.

Majhna hiška iz želoda.
V želodu majhen škrat.
V majhnem škratu, majhna duša,
v majhni duši, mnogo vrat.

Zagrabi besedo za zadnji dve črki in
ji v maniri starih mojstrov rezbarjenja vžgi bogato okrašeno inicijalko
Tako ji boš priskrbela nadih trohobnosti in
ji zagotovila verodostojnost katere sama po sebi žal ne premore,
nadalje ji priskrbi barvno ozadje in jo zavij v razumljiv kontekst kot
darilo, sporočilo presenečenja od

Pozdravljena kraljica teme!
Ime ti je Norica...
Slišiš? Svet kriči?
Odštevajo se zadnje ure...
In vsakega za svojo rit skrbi!
V krikih svojih so odreveneli
Spontanosti več ni...

Postal sem senca svoje tesnobe
tavam v mraku, kdo ste vi?
Vtisi oblačnega vremena so me skrčili na raven kaplje

Kot je bela moja misel
taka bodi tudi ti
ki si odprla moje srce

Čakam tvoje bele rjuhe -
mlado roso spomladanskih noči,
da me zbudi iz zimskega spanja
in ti stečem naproti.

Za vogalom tiči zajec poln upanja
se zdi, ne kot mi prazni kozarci
gledamo v dno svoje sreče

vrata so odprta!

ni važno kam.