zapleta ga v jeklene žice
ovija razum
zaseda prostor odprtine v zidu
okno brez zaves
zakrito s pregreto pločevino

strah

razpira se
s čebelo v dlani

spet

spet bo razkuštral
razparano kožo

Brez modrine tvojih oči je nebo sveta sivo.
Mavrica je brez tvojih dihov enobarvni manifest dolgčasja.
Daj, naj rezek tvoj pogled mi zada poslednjo rano.
Z oljkami in cipresami bom izkrvavel v večnost.
Od oljk in cipres bom zadet v tvojem objemu.
Sladkoben vonj pinij bo brisal sledi.

Izza skal droban svetovljan miri nemir čolnička plavajočega na bleščicah modrega.
Išče veslo, kliče na pomoč, v širjavah uzre teman oblak.
Le tren očesa in zbesni tudi on, saj sladko se zdaj s slanim druži.
Veslo se zlomi, zlomi se mornarjevo srce.

Vije se prenekatera sled čolna.
Drseč po vodni gladini ji jemlje nedolžnost.
Samo galeb lahko s perutmi slanimi od slanega vetra
s slanim krikom sleče lepoti še zadnjo cunjico.
Slepi je slan od svobode, svoboden je slani galeb.

Dišijo borovci, slišijo se pinije.
Ciprese hranijo skrivnost morja.
Cedi se slani med prek iglic borovih.
Vonji in glasovi se družijo v magično melodijo,
ki polni nedrje narave, da te omami.
Druži se človek s tem fetišem vesoljnega.
Da, da, paše.

Stene se kot sive grudi pno nad šumečo modrino.
Sonce je krivo za temne packe na njih.
Ribič meče mreže med valove,
motri živelj morja,
poklanja se mu in srka slano srečo skozi srce.

Otoček. Oblak je borovce odel v slano senco.
Čolniček. Človek je vzljubil turkizno svetlobo.
Turkizno lesketajoča se kapljica morja se brati z vsakim valom.
V neizrečeno lepoto ideje je pljusknilo iznenada.
Kapljica žalostno potone.
Senčnato je morje.

Ne zmorem več ovijati se v plašč
Laži, četudi lažeš ti, sem del
Te igre tudi jaz, saj ne presekam
In ne odidem, vztrajam in lažno
Upanje gojim, da ti pomenim
Vse to, kar mi pomeniš ti...
Ko pa o tem, s teboj spregovorim

Si rekel mi,da šla bi na sprehod.
Bila sem za,
da po "dolgem" času kakšno rečeva.

Odšla po poti sva čez polje,
noč bila je svetla
in midva dobre volje.

Zmečkan kliše v roki in utrujene misli.
Borov rt in grenak priokus morja sta slepa potnika na tej ladji.
Pospešek prek valov v horizontalo.
Sprosti se zeleno sončece, guga se zadnji blisk nad otožnim mestom.
Pleši, pleši modri val, pleši kot pleše on okoli nje.

Angelsko je jutro, groba je tišina.
Reže trenutke slane od medu, 
stiska se s črnimi naočniki ob steno daleč tam.

Strihnin na polički vdihuje kisik in se duši.
Petero škržatov se osvobaja z neutolažljivim krakanjem.
Stratosfera se topi, topi se zamrzla kopica sena na pašniku.
Stara ženica žanje oranžno in trepeče kot želatinasta goba.
S pljuskom in slano sapico smo odpluli nazaj na otok.
Majski hrošč je izgubil košček mavrice.
Zdaj leta manj veselo. 

Vonj pinije se sliši kot uteha tišini.
Brezzobi domorodec trga kokosove orehe
kot pobesnela horda neciviliziranih jastrebov
spečih na pečinah negiranih od azbestne vročice.

Vonj po jutranjem se plazi trmasto po svilnati rosi prostrane zelenine,
da oblizne nedrje božansko mladenkino speče s poltjo od mavrične lune,
nabreklem v hladu poletnem, kot češnjev popek napetem,
pokajočem z zvoki zamolkle pomladi, dovršenem sospajanju petice čutov.

Kakor ptica sem brez kril
ko želim si poleteti
te ne morem dohiteti
saj bi rada te ujela
se te nežno dotaknila
v tvoje se naročje skrila
tam mi je tako lepo

Ges sem ptiči glovo všekna,
ka mi je na živce ša,
mi je reko ka sen kekec
pa da na glavi man viši.

Rogljiček ni več tako masten
kot prej
preden sem odšla na pot

ne, nekako suh je
trd