Začutil tvoje ustnice sem na telefon,
povedal, vprašal te nekaj bom.
če je pri tebi, preženi ga proč,
prišel bom ko bo že noč.

Vem da ne maraš ga, to govoriš,
a vedno neodločna se mi zdiš,
morda denar spet premamil te je,
za ljubezen premalo, ni vse.

Ko v objemu bila si z menoj,
obljubila da spet boš nocoj,
imaš široko srca, nima meja, 
v njem preveč srčkov igra.

Minile minute, ure
dnevi, meseci, leta
odeta v čas
se sprehajam po
starih poteh
ob starih vodah in drevesih,

Prinašaš dih pomladi,
svetlobo dneva,
moč noči,
sanje.

Si resnična kot sonce,
žarki ki te božajo,
to čutim,
vem.

Brez besed poveš vse, 
čutim tvoj dotik,
utrip srca,
tu si..

Kdo so ti ljudje?
Skriti za papirjem.
Kdo so ti možje?
Karjeristi z laganjem.
Kdo so te dame?
Čas jim vse vzame.

Brez izraza,
brez nasmeha.
Brez obraza,
brez uspeha.
Brez širine, brez ideje,
le denar še steje.

Šefica je stroga,
ker ima soproga,
če ga nebi imela,
ne bi bila debela.

Ima pa super hčero,
rad ji vzel bi mero.
Če pa to storim,
službo izgubim.

Poljanske legende govore,
tam dekleta v nogavicah spe.
Najlepše sanje si naplete,
tista, ki sama nogavice splete.

Ivan o tem nikoli pisal ni,
dekletom se ni želel zaameriti.
vse življenje se je bal,
da zaradi tega nebi sam ostal.

Danes se o tem ne govori,
a so ljudje prepričani,
tist, ki o tem pisal bi,
naj se mu pri priči posuši.

Skozi vrata si vstopila,
očem prijetna paša.
Popolen nasmeh mi namenila,
svet na glavo obrnila.

Črni lasje,
modre oči,
se film v glavi mi vrti
in spati ne pusti.

Tu sredi srca sem čul mrmranje
v nekem neznanem jeziku vsem nam,
razumel sem v glavnem vse med presledki
kot da bi čital prevod mi neznan.

Nisem izgovarjal besede ne stavkov
odgovarjal sem nemo skozi um in srce,
prehodna toplina me je zajela,
bil sem ozarjen hvaležen za vse.

Vso doživetje lahko le citiram,
da smo vsi skupaj eno morje,
zakaj se otepamo vseh ras na svetu,
oni kot dež so, ne sušno gorje.

Sede na travniku,
sva skupaj sedela,
leže na postelji,
sva se ljubila.

Vedela sem,
da vse na svetu je moje,
pa kaj naj s teboj,
če tvoja sem le za eno noč.

Prizadel si moje srce,
ki nikoli več te ne bo ljubilo,
prizadel si moje ime,
ker vsak mi pove,
da sem kurba, ker sem s teboj bila. 

Sama v vetru bledim,
sama v postelji spim,
tebe tu ni več,
odšel si daleč daleč preč.

Ko mislim na minule dni,
pomislim, da mogoče pravi si,
mogoče zapustila sem te,
ker mi drugi pomenil je vse.

Tudi njega sem pustila,
ker sama sem ugotovila,
da pravi si bil le ti,
le kam sedaj ta čas beži? 

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz sem občutil kot sonce,
njen nasmeh stisk rok,
pozdrav, objem iz srca !

Toda odšla je,
mi v slovo ponujala prijateljstvo.
Te besede bi morala izreči,
ki ne bolijo,
a me z bolečino, nemočnega,
v srcu prizadetega pustila samega...

Čeprav živi v meni le še boleč spomin,
se bom spominjal najinih lepih trenutkov,
iz srca odprtih,
njenih čarobnih, delavnih rok,
saj sem vse sprejel v sebe kot darilo,
svetel žarek upanja v jutrišnji dan.

Najprej Ti si mi morila, Samota,
misli neugnane, poprej še zbrane,
a zdaj prepolne so jih tvoje rane,
da jih obliva temna ta slepota!

Ko jaz Orfej bi bil, taka lepota
bi pesmi polnila dela Diane,
ko puščica srno mlado zadane,
ubija, kot ti mi srce, Samota!

Duša naenkrat v stiski se znajde,
ko srce se s telesom družno vdaja,
še um rešitve si prave ne najde.