Nit bolečine potegne skozi uho.
Sunkovito.
Se umakne v tišino.
Diha.
Misli pretehtajo vrednote.
Dejstva.
 

V rdeči zarji zahaja
sonce za obzorje...
Nebo zajema črnomodra jasnina,
ki počasi golta temne oblake
ter srka svetlobo vase.

Izgubljam se

v tvojih očeh
v najinih objemih
v pomenih besed
v svojih občutkih

lepo je
če rime so tekoče
lepe so najstnice smejoče
njih ustnice cvetoče

moja zapestja so mikavna
preteklost me obkroža v vročini
praskam sonce s stegen
mesečino iz oblakov
rabim Luč
Zvezde, da prebodejo neskončnost,
ki naju zapira vase.

med mnogimi ljudmi
moja prva misel si
ko me sonce prebudi
moja zadnja misel si
ko me spanec osvoji
rada te imam prijatelj
zato pa v mojih mislih si

Iz moči spoznanj
pošiljam svoje misli
v nam še nepoznane sfere,
da bi uresničil željo
si najti končno mesto tam nekje,
med zvezdami in zemljo.

Zakoračila si mirisnim tragom struka,
i tako se zaljuljalo naručje moga osmjeha
kao da se rijetka prozirnost,
to neponovljivo drhtanje tihe vode,
valja nebom moga pogleda.

Pojdi z menoj,
poskušaj ujeti
senco ljubezni,
medtem ko zapleševa
v kraljestvu zrcal.
 

sinoči -
hladen večer
na teve le bla bla
minute, ure štel
morda boš le prišla

Sprehodil sem si misli po prostranstvu
ujel sem z njimi sebe tam nekoč,
mi duša je prek sanj prikazovala,
zakaj se vsadil, sem tak' daleč proč.

Počasi, ljubeče,
dajejo ti zanko okrog vratu.
A ne smeš se obesit,
le hlastaj in trzaj.
Da ne bo sramu!

Vsaka zgodba isti konec ma.
Vsaka moja ljubezen nesrečno se konča.
Eh! Ma jebi ga!
Vsaka moja izbira je polna napak,
Vsak spregledan znak,
Ko se mi približuje bedak, pripelje me v mrak.
Zakaj te vse moti?
Zakaj me vse jebe?

Potop v zbirališče solz,
očiščujoče praznjenje zlomljenih sanj,
ki se kopičijo kot veter v krilih vetrnic.
Večerni uroki izginjajo,
nisi več prepleten z nežnimi črkami,
ki se združujejo v speve trubadurjev...

Stopljeni koraki v morju zvezd...
Težki vagoni,
    ki se s stokajočimi zvoki prebijajo čez tračnice...
Kje naj te čakam?
    Tam, kjer se sonce dotika dna,
    kjer žge puhato rastlinje,
    ki ne bo nikdar dočakalo veličine?

Preveč noro je to pisati na papir

z navadnim kemičnim svinčnikom...

Ostal si v meni.
Ne kot spomin, kot živo bitje,
s pljuči želečimi kisika,
s srcem in njegovimi
dvestotimi udarci na minuto.

Čutiš sonce toplo sijoče?
sen ga prosila, naj sije zate.

Čutiš veterc božajoč?
Sem ga prosila, naj boža te.

Vidiš nebo polno zvezd?
Sem jih prosila, naj svetlikajo se zate.