Pomlad? Življenje?
Živela sem za zadnjo zimsko luno…
Počasi umirava skupaj.

Zacvetele so češnje,
čutim njih vonj dehteč
in vidim tvoj pogled ljubeč,
njem so želje po njegovem objemu,
občutku toplote, ljubezni vzajemne.
Lepo je, nepzabni spomini,
dogodki,doživetja ki so ti edini
samo tvoji, deliš jih lahko le takrat,
ko imaš nekoga rad!

Joče zdaj ona brez solz,
saj jih je že izjokalo,
govori o ljubezni brez besed,
saj ne ve kaj bi dejalo,
želi si le njega samo,
da delal bi z njo vse to kar je lepo!

In glej, solze polzijo
ter puščajo sled za seboj....

Slišim utrip srca - mojega ali tvojega?
Občutim drget,trepetanje besed,
ki s pogledom povedo
kar srce bi najraje zakričalo...
Zakaj je tako,lahko bi vse bolje in lepše bilo....

V mavrici barv nebo se blešči
vidijo vso to lepoto tvoje oči...
Tam daleč kjer zdaj si ti,
se mavrica enako blešči?
Se sliši spev ptic,
občutiš toploto in ljubezni dih.....

Prijatelj postoj,podaj mi roko,
deli z menoj vse to kar je lepo,
veselje,ljuezen,srečo in mir,
naj te ne razjeda dušni nemir.
Pusti zdaj žalost,oko naj se smeji,
pozabi na vse skrbi.
Danes je dan prelep in vesel,
takšen, da bi človek kar ves svet objel....

Predolgo zadržen pogled
ji je uničil dneve mira,
nič več spokoja in miru,
obstala je kot vlak brez tira.

Hočem živeti na skali resnice,
a samo življenje mi tega ne da.
Hočem spoznati vse moje krivice,
a um me kot vedno na led zapelja.

Imam občutek
kot, da sem privezan
ob divjo morsko vilo,
ki me vleče z noro brzino
skozi valove in morske tokove.
Nocoj sem zapeljan
s tvojimi erotičnimi ustnicami.

Tišina prekrije zadnji utrip
in pred teboj ostane neskončna ravnina,
ki tone s soncem v temno nebo
in izginja med zvezdami.....
Ostaneš sam
v svoji žalosti,
zaziban v težki solzi, ki noče pasti

Izogibaš se me
umikaš se mi
Obračaš mi hrbet
kot bi mi hotel pokazati
sveže rane na lopaticah
in puhaste ostanke kril
ki si si jih izpulil

Krik neznan,
spet ostaneš sam....

Potop na življenski je gladini,
spodaj kjer sami so spomini....

Verjameva v hrepenenja?
V tišini in brezčasju se smejeva,
živiva pravljico, ki sije iz oči.
S teboj delilm skrivnost
in ti svojo deliš z mano ...
Kdo rabi besede,
v pogledih je več resnice.

ti si kot pomladni veter
sredi poletne vročine
kakor nežna sapica
segaš mi v srčne globine
si kot modri ocean
želim se potopiti vanj

Stojim na robniku prepada,
iz njega veje mrzli zrak,
globina stene zatemnjuje,
na dnu zlohoten, grozen mrak.

Preveč boli,
da bi pesem zapela.
Preveč boli,
da bi jokala z menoj..

Najina komunikacija je bila brezupna.
Zajemala je samo fatično funkcijo.
Hrepenenje po odnosu?
Ja, na razvojni stopnji otroka.

Črni mesec
razbit v trku s tvojim oknom.
Srebrne črepinje dežujejo
v nežnem žvenketajočem ritmu.

Oko slika narek misli,
le vzorec resničnosti.

Skrbno nadzorovan
kaos, ki utaplja
naključja
in njih čarovnijo