Svetloba in tema sta pomešana.
Črno in belo... včasih sivo...
Vsak dan je kot lov na sedmico.
Na budilki se zaustavijo številke.

Ko je globina pregloboka,
da bi šla skoz mračne milje,
in skozi tanke, krhke stene,
ki so kot domine in ki prežijo s svojimi kremplji
kot zveri na prvi plen...

...takrat pogledam.

Pernate, rahlo rumenkaste,
zatohlo smrdeče in sajaste,
obležale so postelje ,
obrabljene,
miljonkrat povaljane,
od tujcev rastoče,
od isker kresoče,

Ali veš, da si se sinoči prikradla v moje sanje,
bosonoga, krhka kot snežinka,
poljubljal sem oči, lase, lice,
božal bele prsi...

Noćas spavam na tvom dlanu
njišeš me prateći otkucaje srca,
ritam svemira.

Osječam tvoj pogled na sebi
i zatvaram oči
bez straha
od nadolazeće noći.

Ko si spal sem te ujela na laži…
Z nasmeškom si objemal svojo luno,
gledal na njej zvezde
in se kopal v venerinem soncu...
Jaz sem okamenela ležala poleg,
kot že zdavnaj pozabljen kipec
posut z debelimi plastmi praha…

če bi se pogledala drug v drugega
se sporazumela in se razumela
če bi se ujela in postala eno
bi najin čolniček mirno zasekal
v zaspano gladino obsuto z odsevi zvezd

Mežikam v temo in se lomim kot steklo,
čeprav odsev ostaja.
Dovolim, da mi vzamejo nasmeh -
samo za malo.

Glasba okolice ni prava.
Jedka v kožo in cepi živce.
V ozadju se mešajo glasovi.
Debate, vnaprej obsojene na pozabo
iz dneva v dan. Leta.

I feel wonderful when darkness unleashes the light high above the unsaid,
I feel wonderful when the grace of my move steps beyond the appreciation of something significant.
I feel wonderful as if there is a sparkle of dignity embodied in our universe.
I feel wonderful realising someone has brought a tiny bit of reality to life.

Vesolje gleda, pričakuje
kaj delamo ljudje,
kako poteka preobrazba
s katero ubada se prav vse.

V pesek obale
rišem in slikam
srce in dušo.
skrivaj zapisujem
skrite misli

Steklene zarje so te pobožale.
Kričeče so me zbudile iz spanca
in stekla sem bosa mimo vrtinca luči.
Drsela sem z mozaiki cest,
utripala s semaforji mavric,
drgetala s skrivnostmi tem,
ki so mi narisale tvoje oči in tvoja usta
na platno razuma.

Gledam tvoje zbegane daljave,
sanjave sence večnega obzorja,
pregnane obljube neskončnih hrepenenj,
zbledele črke na pozabljenih grobovih,…
gledam tvoje življenje,
tvoje črte juter
in krivulje noči,

Zadnja sem...
v tvojem prvem življenju,
ki ti je pogledalo skozi sapnik
in si požiral slino,
pripet na svoja dolga krila.
Iskal si svoje prve polete
v zadnje nebo,

Tvoji bregovi...
Tiho gredo vame,
kot pozabljeni grobovi v stiske zemlje,
kot začarani vrtovi v sanjske sreče,
tiho gredo vame
in tako počasi so tvoje sence moje sence.

Povlečena, ukrivljena,
na koncu strgana-
črta-
ki je šla po vročem nebu,
po sivi smernici,
mimo sladkih vzdihljajev,
preko majskih src
in do zaritih tolmunov
v osrčje zapackane sence oceana
in v edino celino...

...tvojih oči...

Al spomnis se, prijatelj koliko sva skupaj jih prebrala knjig, ki za naju so prepoved bile? Kako sva skupaj uzivala....

Odšel si stran...zakai???
rekel si mi da me ne maraš več...zakai???
jokala sem samo zaradi tebe...zakai????
zakai, zakai, zakai....to je zdaj vprašanje...
kdo si, kaj sem, kaj hočem???
kdo si to vem - nekdo ki me ne mara...
kaj sem tudi to vem - nekdo ki te ljubi...