S prebodeno dlanjo božam
izkrivljenost časa
v zlomu strasti,
neulovljivih vesoljnih kretenj,
ne vem čigave iznorene ideje
o iskreni nujnosti
lomljenja srca, ki se pretaka

Nad vrtom kraljuje
visok obcestni hrast
v nenadejani sopari miruje

Ogledujem si radost ljudi
ležeč na toplem produ
živahnost mladih- njihov smeh
mi godi kot da smo v rodu.

Objemi me in me občuti,
prevzami me s seboj.
Reci: tukaj sem,
ne govori,
popelji me v noč.

Pozabil sem te v spominu,
v tiktakanju ure, ki tako zamuja.
Vse kar si kdaj rekla
kot, da ni  izrečeno.
Si pozabljena,
v času, ki ni obstajal.

Jutranji ritual je nem,
potopljen v tišino.
Umivanje zob.
Vžigalnik.
Cigareta.

Vse bi dal
za tvoj dotik,
topel in blag.

Bil bi tvoja sled,
tvoja senca.
Ostal bi ob tebi.

Sem otrok nove dobe:
sama, zavestna, samozavestna.
Živim, zato da diham,
in diham, ker živim.
Ne vprašaj me, če se bojim.
Se ne!

Vsak, ki s pesmijo se ukvarja:
Kot začetnik se sprašuje,
kaj da piše, o čem da misli,
kako naj verz svoj oblikuje.

Na tvojim sam poljima visok jablan, stojim,
a ti mi daješ sebe, mirisom ravnice drhtiš,
između neba i tvoje zemlje istinski se znojim,
jer šapatom svojih njiva moje krošnje dojiš.

nihče ne zdrži toliko svetlobe v
eni epizodi. treba je iti v senco,
čakati oriksa. potem se morda
lahko vrneš in postaneš ta,ki sveti.

podzemski volk je prestrašen. cel dan
ždi v ozki luknji. kačji sik
mu odmeva v ušesih. zelo me skrbi,
kako bo nadoknadil kosilo, 300 000 termitov.

Obljubil sem si,
da te ne bom imel rad
in da ne bom dovolil,
da se me dotaknejo tvoje nežnosti.

Čigava solza, topla,
je kanila na mojo roko,
me pozdravila v letu
in prišepnila tiho sporočilo?

Tvoje oči so bile kot ogledalo resnice,
pogled poln bistrosti,
kot odraz zahoda v morski modrini.

Govorile so,
da sem poseben, zate edini,
dragocenost brez cene.

Norim, nezavedajoč se svoje eksistence,
turbulence, ki me hoče obrniti,
niti ne želim spoznati.
Predati se želim in takoj umreti,
vzeti mi tako ne morete ničesar več.
Sveč sij ni zaželjen na grobu mojem ...
Pojem, ker govoriti več ne znam,

Nocoj s kvartopirci
zapravljaš čas,
s črnim vinom
piješ moje oči...

Moj alter ego mi pravi, da bi rad spal.
Moj alter ego že ve, kaj je sreča! 
Toda kaj če je spanje atribut paralelnega sveta?
Kako pa naj vem, da Jaz ne spi?
Kako pa naj vem, kaj sploh pomeni spati? 
Če se ravno o tem sprašujem?
Če ravno zato ne spim...
Če sploh ne vem, kaj je Jaz...