Sedim in opazujem nebo,
je enako, kot je bilo včeraj,
a občutim, da vseeno prihaja,
tisti dež, ki me spremeni.

Tavam.
Iščem sebe in opazujem,
kako so s prisiljeno drugačnostjo
postali enaki.
Kje sem jaz?

Ko bi lahko meglo odstrla z mežikom...

Spet spet spet sem tu, sama in pišem.
Ni okna. Ni sonca. Siva.
Odločitve padajo. Obljube, vnaprej izgubljene v bučenju črnih gozdov.
Lepo bi se bilo izgubiti v šepetu trobentic in zvončkov. V objemu...

Htio bih ti reči nešto ohrabrujuče
pronači riječ koja zacjeljuje
htio bih ti reči da mi nedostaješ
ali te više nepoznajem.

Ustavil se je z mislijo na nov dan,
z bliskajočim gromom odseva novega začetka, ki ga želi osmisliti.
Trznil je in zamajal roso na svilnati bilki polja razuma,
da je padel v objem dehtečega, ki je pomlad.

Te iščem ob zahodu dneva,
sanjavih oči
in ponujam roko.

V poznih nočnih urah
te kličem s pesmijo, potiho,
da te ne zbudim.

Prišel sem na to zemljo živeti,
da vidim usklajenost njenih lepot
njih različnosti v razgibanem spoju
preplet kamenin in veličastnih grozot.

Kako neznane sile
me vlečejo v življenju,
kako težko si sledim...
Ljubezen je edino kar
resnično želim,
darila ne morem sprejeti,
preprostost je prepreprosta....

I'm alone in my home,
don't know what to think,
what to do,
what to say to you.

Zaspim v zelenem. Marjetice božajo kožo
in kot bi bil tu, metulji lezejo po trebuhu.
Tok se ovija okoli gležnjev, in počasi vleče s sabo,
čeprav se kavlji zarivajo v glavo, da bi zadržali kletev.

Vedno znova se mi pojavljajo te sanje,
Sedaj me je strah potopiti se vanje.
Nekdo mi vedno znova sledi,
Vedno znova bežim pred njim!
A vem, da se mu ne morem skriti,
Vem in čakam … le še on mora priti.
Skrijem se, a me najde.

V sobi z kaminom, kjer ogenj jo osvetljuje,
z toploto objema, komaj zaznanega,
se iz niti ljubezni troje sester: nežnost ,pozornost in
čustvenost porodijo, da mogle so svojo skrivnost
splesti v kito harmonijo.
Nežnost iskanja, svoja hotenja z besedo,
biseri iztočeni, podarjeni z iskrenostjo,

Ugasnjena v pepelniku hrepenenja,
ustavljena ob dotiku ustnic,
ki razmejujejo čas in delijo ljudi
na ljubljene in neljubljene,
se odpovedujem iskrenosti do sebe,
da te ohranjam kot infuzijo
poslednje volje...Rekla sem,

Nisva sama
v brezzvezdni tišini noči

Moje bolne želje
ti kot dolgonogi pajki
plezajo čez prsi

Prstima hodam po tebi,
prst po prst,
toplinu svoga srca slažem.
Ležiš kraj mene,
u jezeru tvoga oka
drhti zraka sunca,
i voda mog pogleda
tvoj pogled dira.

Kamo čemo krenuti odavde
još jedna zatvorena vrata
još jedna soba bez izlaza
još jedna igra koja me iscrpljuje
još jedna vijest koja rastužuje,
još jedno razočaranje prijatelju moj
možda če biti posljednje.

Bodi moja pesem,
dovoli strunam zven pojoč,
dovoli jim zapeti.

Naj nikoli ne utihnejo,
naj jih ne prekrije prah,
nadaljujejo naj s pesmijo,
s sanjavo melodijo...

Hodim.
Samo zvoki oddaljene ceste.
Hodim.
Med kuglami umetne svetlobe,
ki je iluzija.
Ker je tema.

Vem, da je samo želja.
In druga - da bi prva molčala.
Ena proti drugi.
Večen boj v praznini.