Čudim in čudim se moči mišljenju
in kratki pameti vseh nas ljudi,
toliko različnih umov na svetu,
a nihče ne obuja duhovnih moči.

Vsi bi telesnost ohranjevali
mu služili slično kot kapele bogu,
namesto da bi kot Jezus enako,
raziskovali pomembnost  vesolja v srcu.

Spet si zlezel k meni v posteljo
rekoč, zaspiva, pozno je.

Jaz naj bom na notranji strani,
praviš, da bi me rad varoval.

Prav, obrnem se k tebi, ti stran,
se zavrtim, ponoviš za mano ta obrat,
me objameš prek hrbta, se stisneš bližje.
Best fit dveh teles.

Minuta in spet se premikajo kontinenti,
jaz čez tebe, tvoja roka je zaspala,
ležiš po diagonali, kakor osvajalec si,
niti odeje ne spustiš iz svojih rok.

Pijan sem od medice
in se mi pririne v misli slečena silueta.
Igralka senc in sveč,
ki se z svilo oponaša.
Nad tlemi igra svoj ples.
Brez dotikov okoli drsi,
gleda mamljivo,
a me na mestu zadrži
in tu je šepet,
mešan z alkoholom,
da mi srce bije
v vratu.
Tolče in poganja kri
vročo.. omamljeno.

Končno se mi privije
z roko ji grem po licu.
Ona vodi igro
vendar sodelovanje terja napor,
planil bi po njej,
vendar ne dovoli
jasno pokaže, da naj se slo pokori.

Nocoj bi nekaj slatkega,
nocoj bi tvoje usnice.
Spomni se me preko pesmi.
Oj, kako sta se kresala jezika
in komur je mar kako sem te slačil,
kako sva se prepletala in
drug ob drugemu plesala.

Včasih se vse obrne.
Ko sanj ne deliš,
se vse prevrne.
A nocoj bi nekaj slatkega.

Ti mi živiš daleč proč,
ostaja le spomin,
na nekaj krasnih noči, dni.
Poznam ime,
ki ga nosijo tvoje, mehke usnice.
Ne dovolim pozabi,
da vzame te.

Reci ji, da me je kupila s nasmehom,
kakor zgodnji novemberski dež,
ki je padal med najinim sprehodom.

Daj reci ji da jo potrebujem,
da mi pogreje roke medtem ko hodim
po zimski idili,
ampak, da sem srečen ker mislim na njo.

In povej ji, da so ji oči vesele,
kot narava, ki se spomladi prebuja
a niti sonce me ne razveseli kot
njena dva očesa.

Spomnim se te deklič.
Vsake tolko zaideš, ti,
v moje misli, sladke preteklosti.

Kdo bi rekel, da si mojih let.
Tako vihrav in mladosten zanos.
Nikakor ne izdajaš starosti
in ostajaš sladka kot greh.

Kam so se skrili pogovori,
izbrisane besede,
ostal je spomin,
samo na veselje.

Zagrizem se v svoj sistem.
Programiran je, da funkcionira.

” No matter what”, on bo deloval, tudi ko jaz ne bom.
Ko bodo vsa drevesa posekana, vse sveče ugasnjene.
Elektrika bo zdrevenela po kosteh in prevodna bo sama energija.
Teles, ki jo čutiš. Ko nosiš breme, a vendar slišiš..
Dopolnjeno in zmerno.

.. “sistem failed to open file NM: Program Files predator tristotriintredesettisockrat.doc..”

Življenje je tako enostavno zapleteno, da včasih niti ne vemo ali sanjamo, obstajamo, dihamo... vedno se prepletajo želje z resničnostjo, sanje z morami, dišeči keksi z umazanimi krožniki, topel dom z vrvežem na cesti... nikoli, mir

.

Je pesnik bil, pesem ponesel v svet,gradil, ustvaril nam zavest,besedi naši zvest poet,kjer Vrba, zibel mu je tekla,ljubezni srčne rane mu odprla,v ljubezni želje strla,nema kjer zvon trnovski se bo vate uzrla.
A nanj spomin ko položen je bil k počitku,vedno znova strezni v mislih nas opomni, beseda materina, z njo potuj,nikjer, nikoli se je ne sramuj,s ponosom nosi jo v sebi,ob rojstvu dano tebi,kot rod ponosen svojih korenin,častimo zdaj nanj spomin.

Ob sončnem zahodu,
mislim nate,
tvoj obraz mi v spominu žari,
vsaka punca s tvojimi lasmi,
zareže rezilo vame.

Ljubezen daleč gori,
ni kaj biti sramežljiv,
a ko pred mano stojiš,
in vame strmiš,
s tvojimi velikimi očmi,
je čisto drugače.

Samota je moj bližnji otok.
Vanj vsrkam minljivost.
Samota je moj oddaljeni otok.
Vanj nepremično zrem.
Samota je opisno stanje,
a z besedami veže absurd.
Samota je pretkana misel.
Je stranska vloga
V glavnem aktu življenja.
Samota se včasih vleče
kot cigaretni dim,
v belem oblaku
ostaja telesnost. 

Ti  veš,
kdaj se čutna duša izgubi,
kdaj zre v biserno nebo,
kdaj čaka na večni odgovor:
Ali angeli letijo?

Ti   veš,
kdaj in kako Ponuditi dlan na dlan,
kdaj in kako bRisati solzno stran,
kdaj In kako prestaviti dan,
kdaj in kako - z moJo dušo segati v nočni pozdrav.

Nekdo mi je rekel da si že stara,
pa sem rekel, da si mlada po srcu,
spet drug, da imaš gube na licih,
toda ko si se nasmejala jih ni bilo,
jaz sem vedno pokrbel za tvoj nasmeh.

Od drugih sem slišal, da si vzvišena,
morda ker si nasmeh hranila za mene,
jim nisi odgovarjala na vsa vprašanja,
nisi komentirala vseh njihovih težav,
vendar si jim pomagala na svoj način.

Rekli so, da raste roža, tam daleč vstran, najlepša in največja.

Šel sem jo iskat.

Hodil sem po svetu sam, spraševal po hišah, hodil skozi vrata in vrtove. Večkrat hotel sem odnehati, ko zagledam pravi vrt, za pravimi vrati.

Kaj videl sem, vam ne povem. 

Časovni popotnik
izgubljen v prihodnosti,
želi ugotoviti koliko je ura.

Pokvarila se je ura vesolja
in začela preskakovati ure,
dneve
in leta.

Nihče več ne ve
točnega časa in datuma,

Čutim potrebo izreči besedo,
ki me spominja na konec sveta,
vem da se motim, a vseeno hočem,
dojeti  iz sebe vzročnost vsega.

Svoj celi vek se vsak raziskuje hoče doseči svoj del vsega, le malo pomaga volja in znanje, saj je ulovljen na dno tega sveta.