Preseži jutro z dotikom
Ne izpusti mojih dihov
iz svojega naročja-
Zbežali bi

Kaj iščeš in kam greš, ti, senzualni vročičnež noči,
ob kaj se boš danes spotaknil, ti, nepoboljšljivi blisk omame,
ti svetleči se prozor edinstvenega,
ti mamljivo dehteč iskalec pomladi,
ti, ti, ti,...

Spet je ovil nov list knjige v cenen papir, v celulozno ploščico gibljivega...
..in se neslišno šopiril...
...kot da še nima dovolj teh besed.

Brezglasno je ponovil zamolčano...
...odstrl je tišine jutra bolečino...
kot da ne bi vedel kdo je.

Minevajo mi leta
in bežijo stran
ne dovolijo mi tega
da prišel bi moj dan
žalosti me to spoznanje
da so leta vzela mi vse sanje
niso mi pustila

Vsa moja predrznost me
reže na koščke,
misli brazgotinijo pod duši,
ljubezen je tako lep privid,
rada bi ji bila podobna...
Res sem samo iluzija
v lastnem življenju,

Gost močvirski zrak drsi po izpraznjenih žilah,
stekleni mesec bdi nad puščavo.

"Pojdiva v Afriko," mu je rekla
...dolgčas je...
...no prav.

Z toplino svojih žarkov,
se nevidno je splazil sončni žarek,
skozi špranjo majhne odprtine gradu,
ki se v pisanih barvah bohoti
na robu zelene preproge, z cvetjem posute.

Sanjal popotnik je v tuji deželi.
da poišče si kraj kjer vonj je domač
po ljubezni veselju in cvetni odeji,
prelepih marjetic in drugih cvetov,
dehtečih pred hišo njegove ljubezni,
dekleta iz gorskih zelenih bregov.

Ove noći spavaju u meni polja,
a sa neba tvoga zlatnog tijela,
u blagoj magli dolijeću ptice,
jedna po jedna, uzdišu čelom.

Prisluhni...
Kaj res ne slišiš?

To je nežen hrup,
v srcu tvojem.
Sporoča ti,
da edini si,
ki mu pesem pojem.

… zaplešiva …
… skupaj, tesno objeta …
… dirty dancing style …
… naj vsi strmijo in se zgražajo …
… briga naju …
… jaz ob tebi …
… ti ob meni …

Se spomniš lutk iz sestrinega otroštva?
Jih imaš pred očmi?
Velike zaupljive oči in nasmeh,
V oblekici iz tila.
Še zmeraj se smehljajo …
Tudi ko so že polomljene.
Ko jim manjka roka …

Vidiš tisto veliko luč tam?
Ki oddaja tako močno svetlobo?
Ki te mami …
… in ki te privlači …
Vidiš ogromno vešč tam okoli nje?
Poglej jih …
… vidiš najbližjo?

Da, rada bi sedela v svoji sobi
In zrla v drug svet.
Kjer je življenje tako, kakor hočem …
… še premalo močno verjamem …
Kamor izginejo izjemni ljudje,
Kjer zamisli plavajo v zraku
Kot jesensko listje …

Vsak potrebuje nekoga – tudi on.
Morda mene.

… neverjetno bi postalo vsakdanje …
… ko bi živela znotraj strani …
… in prebirala zgodbe …
… pravljice, polne čudežev …

To je le še zadnji obupani poskus...
...preden se zlomim...
...in ostanem brez moči...
Moč v meni...
...ki si jo včasih tako občudoval.
Bila sem tako obvladana,
na prvi pogled brez čustev...

Prvi valovi na mirni bonaci zavzamejo zgodnji del dneva.
Ni res, galebi so odleteli že s temo in ne, ne bo jih nazaj!
Mračnost, ki je del plitve globine, ni tista, ki omejujue.
Je moj odsev, moj lasten obraz, ki kaže znake starosti.

Bil si sam ob svojem koncu.
Ti in le sovražnik,
ki je meril vate..
Zadnjič si pogledal k Soncu
in si rekel:
"Daj, ustreli, saj sem le človek!"

Stare ruševine,
pogled zastirajo mi ruševine
kakor pajčevine...
Srce mi vpije,
sredi njih se skrije...
Hoče na plano,
noče biti profano...
Ruševine zamenjajo mojega srca praznine.