Tiho sledim snežinkam,
ki se podijo po mojem zraku.
Začutim jih koraku,
vidim jih še v mraku.

Noč se tiha zdi,
a v meni vse kriči.
Odšel si...
Zadnji poljub si mi dal,
v oči zazrl se,
in dejal:

Tkeš mi sanje sreče,
rešitelj moje lastne ječe,
prižigaš luč mi v temni noči,
uživam v svoji nemoči,
kadar koža se tvoja moje dotakne,
resničnost za trenutek se umakne,
zaplujem v čutne daljave,

ne žalujem
brez tebe ne bi vedel
da je mogoče
ponovno se zaljubiti

ko se rodiš dobiš ime
se imenuješ
in te kličejo
kako?
z imenom

. Tako majhno , skoraj neopazno bitje
kot pika je v daljavi prepoznavna,
veselo poletava,
cvetove, travnike, gozdove osvaja.
Bogastvo v sebi nosi,
navzven lepotica brenčeča,
se z krili bohoti

Bol me proždire,
proždirem sam sebe.

Pokušavam shvatiti,
pronači formulu za preobražaj ali bojim se da je preduboko ukorjenjena,
povezana sa nekim esencijalnim dijelom.
Ako zaustavim bol srce će stati.

Ležim ispod paukove mreže sa inficiranim umom,
mislim da izlučujem nešto što me truje.

Razmišljam o ljudima koji smo mogli biti
i to je jedino za čim žalim.

Kamorkoli se ozrem, povsod tema,
nikjer ni niti kančka sledu o tem,
da bo nekoč boljše.
Boljše...zaradi vaju obeh,
verjela sem vama, vama zaupala,
dala sem vama sebe, toda oba sta se igrala.
Mojo mladost, naivnost in nemoč sta obrnila proti meni.

Itys v pomladi zapoje,
vse moje je tvoje,
kam si šla mladost,
kje pustila si radost,
kakšen zgradila si spominov most?
Vrtinec iz Oceana se rodi,
v meni pustil si sledi,
a zdaj se ti drugam mudi.
pojdi!pojdi!pojdi!

Ledene sveče, ni jih več,
v očeh ogenj peče,
ni ga več,
Pegaz v letu obstane,
dih v tebi zastane,
mitološki Feniks se prebudi,
iz pepela si dom zgradi.

Like the ruthless beasts attack
I will scatter bones
No-one remains alive
Cause the executioner is raging, pounding  

Dve lučki v temi se svetita,
dve očki tam daleč na poti
želim se dotakniti, jih poljubiti
a vseeno daleč od mene sta.

Štiriinšestdeset
črno-belih polj,
kvadratov, ki so večni
in skriti logaritmi v njih...

Včeraj smo igrali šah,
danes ga igramo
in jutri bomo igrali
to kraljevsko igro,
željni, blazni, prepotentni.

Nikoli ne bom vedela,
kaj pomeni biti pesnik,
saj nisem rojena za to,
ampak kaj potem,
saj tudi veliko drugih ni,
čeprav mislijo,
da so pesniki vsi.

Če čebela ne bi imela če,
bi bila čebela bela.
Če čebula ne bi imela če,
bi bila čebula bula.

Akcija!
Možganodajalska akcija.
Življenjejemalska akcija,
ki zliva življenja skozi steklenice Coca-Cole.

Ko v tihem mraku na balkonu sedim
in veter se mi v lase zakaja,
na mirnem nebu ugotovim,
da mesec nocoj k meni prihaja.
K meni prihaja, da mi sporoči,
da ljubezen vedno še živi,

Iz nevidno čustvenih globin,
so se spoznanja na papir ti zlila,
in ko vpijamo besede tvoje
so vzroke mnogih žalosti razkrila.