Spustim se v globino
čutnih vrzeli.
Ob tektonskem premikanju
nastajajo poki,izbruhi,viharji,
kateri se odražajo v moji naravi
neobremenjenosti.

Črna zastava je plapotala v zraku
Se borila z vetrom
Kazala spoštovanje padlem junaku

Zdaj joče sine za očetom
Zapustil mu je le spomine
Povne bolečin
Zdaj čas prepočasi mine
Dnevi grejo mim…
Mesci…
Leta…

Tišina u nebesih
Tišina u peklu
Tišina ker te ni več tu

Bolečina u glavi
Bolečina u srcu
Bolečina ker te ni več tu

Z mislijo na tebe zaspim
Z mislijo na tebe se zbudim
Z mislijo na tebe zdaj trpim
Zdaj vsak dan morm gledat te
Z mislijo da ni lepše
A ti si rekla naj te prebolim
A sam še na tebe mislim

Prišla je ona
V moje življenje
V trenutku
Končala moje trpljenje
Zdaj vidim njen nasmeh
In v srcu toplo mi je
Njen poljub me zadene
Ko njena dlan
Dotakne se moje
Izgineva v drug svet
Kjer izginejo vse najine muke spet

Nedelo zvečer:
Z litrco u roki
Revolver na bradi
Pismo prepojeno s solzami
Strah, strah, strah u glavi
*bum* in ga več ni

Js ne morm
Js ne morm več
Js ne morm več žvet
Js ne morm
Js ne morm več
Js ne morm več trpet
Rad bi zapustil ta kruti svet

Mama u kotu joče
Za sinom ki ga več ni
Zadeta od pomirjeval in žalosti
Hčer si ne prizna da je res
Oče u delo tlači svoj bes
In se sprašuje
Zakaj ?
Je mogu tko mlad umret
Zakaj ? ni mogu dočakat starih let

Sanje se razblinjajo
Neusmiljenost me davi
Ranljiva sem

Iščem zatočišče
Povsod so vrata zaprta
Ranim si prste

Piše o mislih nemira novega dne.
Z odmevi se staplja v eno.
Kot da v njih bi našel mir.

Svetlijo nebrzdane se besede.
S kaosom ga črke motrijo poeta.
Kakor da s črkami plete odmev. 

Verjela sem v skrivnosti,
neizrečene besede, 
polne krepkosti.

Veejela sem v spomine,
pretekle dogodke,
radost, ki nikoli ne mine.

Ležim in premišljum
...TI...
Strta je duša, zlomljeno srce!
Želim si te,hočem te…ljubim te!
Za tebe živim, po tebi hrepenim.
Boli, skeli , peče, trga…
Kje si???

Povej mi prosim, kaj naj sedaj,
ko se daljava posmehuje samoti?
Ko se zvezde razsute povsod
ne srečajo niti ponoči.

občutim
da te več ni
v steblu umirajočega cveta
da te ni na poljih sanj

sem pisala pesmi
zgodbe in romane
zate sem prepevala
glasbila šansone
zate sem smejala se
zate sem plesala
zate sem žarela vsa

V zbrani tišini
sem polna praznih misli
v zasužnjeni samoti boli telo
želje so kot rezilo v duši
zato mirujem

Življenje pred menoj
ovito v tišino smrti,
bela sklonjena glavica
in topla mehka dlan.
Angel skrit v dnu srca
nemo vpije v temen dan,
pogled zastrt in skoraj prazen,

Drago Gajo v svojem klubu igra na bobne, ker lahko.
na srečo tega ne počne slabo.
spremljala sem njegove gibe (in kako je padel noter!),
ki so se prilagajali Nikoli, Blažu in Otu. jazz je vsekakor
vsako leto na novo ozelenelo polje.