v Zelhmu na oknih gojijo plastike
tukaj kakršnokoli gojenje zatiramo s čipkami zaves
ki so bile v trgovini še lepe
imamo vijolice vendar klecajo pod prahom
pod našo pozabo na vodo

Vse je vzela k sebi...
Tudi sonce in zvezde je snedla z nebesnega svoda...
Pa ni rekla nič...
...kakor da ji je počila struna na mandolini...

Iščem spretnega hackerja,
ki bo razbil začaran krog
melanholičnih bujenj
z zatohlim vonjem po samoti.

S katerim programom
je programer
programiral moja jutra?

Še oči nisem odprl
pa že vem:
moja sreča danes ne bo nastopila!

Pokušavam se naći u riječima kao što sam se pokušao naći u toliko puno stvari,
ali koncentracija mi popušta i preskačem poput nekog starog gramofona.
Žurim naprijed vidjeti što je sljedeće iako znam unaprijed da nije ništa zadovoljavajuće ništa što će me smiriti,
jurim naprijed preskačem na kraj možda u njemu nađem što tražim.

Tihe so brajde,
ne čebljajo več škorci,
pozabane misli,
zobljejo norci.

Koga naj iščem,
pred kom se da skriti,
tečeš, ne moreš,
sam sebi uiti?

V svetu, ko večina ljudi le zase skrbi
in za druge mar jim ni,
na srečo obstajate vi,
ki za življenje,
čeprav neznanih ljudi,
vseeno vam ni.
Vi dajete svoje, vi dajete kri,
ki v trgovini se še ne dobi.
Naj vam misel na vse tiste ljudi,
ki jim  življenje rešila je prav vaša kri,
še dalje daje moči
za to humano poslanstvo,
ki para mu ni!!!

JABLANA

Ko nikogar ne bo
bom jokala.
Jokala bo kot
majhen otrok
ko več nikogar ne bo,

Tam, kjer se sliši šum oblekc
majhnih vil, plešočih v noči,
tam, kjer tečejo skrivne reke,
ki jih človeške oči niso videle...

Novo jutro je spet,
sončni žarek v rokav ujet.
spet si ob meni,
poljubiš me pred vsemi.

Medena rosa lesketa se v jutranji zarji razbohoteni,
po pobočju razsuto, razvija lepote prebujanja,
note narave vklesane v skalnjak,
z lepoto cvetja pomladnega obdanega.

Konjska kopita, trdi koraki,
jeklena roka mračnih!
Črni jezdec….strah in trepet,
Senca v siju lune sledi mi,
bežimo , tecimo srebrno reko prebrodimo,
neustrašnih moči zapustimo.

Krik strtega srca
poslan v brezmejnost tega sveta
ki nihče ne sliši ga
saj se staplja z vsemi kriki
trpečega življenja
vsi ti kriki bolečine
kot otožna pesem so manjšine

kakor lepo potovanje
so izginile
se v temno noč razblinile
ostala je samo tema
v njej pa jaz, osamljena
svetla zvezda je ugasnila
temno pot mi zapustila

Že vrsto let me vozi vlak,v moj osamljen dom grenak,
vsakič pa, ko čakam nanj, spomin povrne me nazaj
ko za slovo sem zadnjikrat, ujel pogled iskreč krepak
še zdaj mi on ni obledel, v nobeni drugi tako blestel
bil je to žarek ves iskriv, je žalost v srcu vtisnil.

Iz te ljubeče čutnosti predrami me korak ljudi.

Oči zaplešejo,
ko me vrtiš po zaprašenih ulicah
jutranjih večerov
in omamljenih dotikov.
Šepetal si mi metulje,
v tistih starih dneh,
na ulicah,
na katerih je lajnar s svojo opico neutrudljivo vrtel svojo lajno,

Odpenjam �kornje.
Doma sem.
Izpod vrat se odtrga
meine süsse,
kitara stoji na zapra�eni omari,
spominjam jo,
spreminjam,

Prah zakril je ves moj svet
na obzorju videti ni zvezd,
grajski stolp pa še stoji,
davno poln je biu ljubezni.

Le kamnite stopnice so ostale,
mrzle prašne, brez ograde,

Od pesmi do bolesti iščeš pot poet presneti!
Od zore pa do mraka treš lupino spoznanja in iščeš mrak!

Haha, kaj si, ki nisi? 
Do dna prosvetljeni trgovec z metaforami?