Nedolžna zarja.
Meglen dan.
Temačen večer.

Smeh.
Ostra misel.
Spoznanje.

Osvobaja se, iskreče se dviga!
Tesno vam diha za ovratnik!
Bojte se ga!
On je Človek!
Eden redkih!
Moč, da spregovori, ga napaja z nepopisnim užitkom!
Da, govori Človek, napajaj jih!
Osvobodi svobodne, ki tega ne vedo!
Zavedanje, zavedanje in pika.

Roj pomarančnih krikov
prilepljenih pod krilom stihov
v sumljiva jutra
ves prežet od dihov
cimet se spreminja v med
spet kuje
svojo medlo stran nje svet
umazan in preklet.

Za skupno dobro!
Ja!
Oblak prahu in kava.
DA!
Omikanost...

???

Deževne rože
naslonjene v travi
in dih skoraj zmrzuje
pred obrazom
pogled v daljavo
ne seže dovolj daleč
na jug

Na reliefu besed,
ki dolbejo srce
se nikoli ne nabere prah,
stokrat jih obrneš,
razstaviš sestaviš,
vsakič zabolijo drugače,
vedno znova imajo neznan sijaj.

Pomladni piš prinaša pesem,
prek pesmi do pisem in tebe
lahno šumeč potoček sije barve.

Melodični svit te je spletel v metulja,
opojno sladkega, medenega, dehtečega
in svetlečega se v omami.

V skrivnostno tančico
zastrta usoda
ki lakotno čaka svoj plen
lačna človeških življenj
preži od življenja do smrti
da se nas končno nasiti
usoda, položena v zibel

Okostenela debla
črno štrleča v nebo
ptica žalostnega pogleda pešači
ugrezam se v asvalt
gledam na drugo stran
stebla oranžnih trav
s kovinskimi cvetovi

Sobotna Murska Sobota
Prazna praznina
Prazen pogled
V prazno nebo
Le štrk v daljavi
Polni obzorje
Ki ga ni

električni kuhalnik
opominja na vročino
arome nekega telesa
sok se razmnoži
oplodi misel

bo prireditev rojstva
ko se prikaže spet dan
zaobljenih robov
nedokončanega
sončavega gorovja

Danes je megla legla na zemljo,
danes so oblaki zakrili nebo,
v megli je rdeče sivo,
dež ugaša sveče
in vse živo.
V duši ni več sreče.

zdomec v svežih rjuhah
čaka
par kapljic rdečega vina
predrami dim
ravnokar prižgane cigarete

Prosto je, vstopi!
Ne rabiš trkati,
poglej v moj kotiček.
Izusti nekaj besed.

Prosto je, vstopi!
Ne boj se,
vse sem odprl zate.

včasih
še sreča žali
ko tonemo v turobne misli
in želimo tam ostati
za kratek čas

žalostno srce je moje
prazno in boleč
on odšel je in odnesel
s sabo iskre sreče
tiho jočem, brez solza
v sebi sem osamljena
v prsih stiska me, boli

Daj, potrudi se,
mogoče skozi temo
zaslišiš šepet dežnih kapljic,
mogoče v deževni noči
najdeš svojo zvezdno luko.

Včasih, zjutraj,
ko se prebudim
sem ravnodušen,
s popizditisom v glavi,
tako močnim,
da mi da moči
in grem z mislijo
"boli me kurac"
v nov dan.