Morje, našla sem se
po delih.
Sedaj pa platinasti šivi
popuščajo času.
Obup se je spajdašil
s samoto.
V tej deželi

Nebo je večkrat zaprlo svoja polkna.
Še zdaj neslišno loputajo.
Z vetrom iskanj.
Sledi niso plašno zdrsele v pozabo.
Še  se s tvojim vetrom podijo.
In ni me strah dežja. 

Ko pomislim na miren večer,
na tiho noč,
se spomnim nate,
ki si mi dajal moč.

Ni te več ob meni,
toda v temni tihi noči,
še najdem obris tvojega obraza,
barvo tvojih oči,
toda... nikjer te ni.

Ni več tistih dni,
ko si me pobožal po licu,
mi pogladil lase,
poljubil na čelo in
roko dal na srce.

Na listih je bela manifestacija miselnega procesiranja v kozmosu brez pik. Piš. Gnev.
Bliža se intrigantski mislec s sijočo violino in se čudi.
"Čemu se bližaš Neo?"
"Za božjo voljo, kje vendar stoji modro?"
"Čemu se čudiš? Saj imaš vendar list."
"Ah, ta pot in čas!"

Končno je prišla in me toplo objela
saj sem po njej dolgo hrepenela
vsa bela in cvetoča
mi je podarila prelepa jutra
očarljiva, sončna in svetla
bogato je nagradila moje pričakovanje
in mojemu pogledu namenila

Tako dolgo je tega
ko si mi ukradla srce
in ga zaprla v kletko.

Kričeča želja duše se mi poloteva,
telo nemočno se ni voljno upreti,
rad bi ustavil hrepenenje prazno,
ko v prepad me vodijo koraki.

Življenje je zaspalo, umirile so se ceste,
kjer sonce je sijalo pojavijo se zvezde.
Tišina počasi ugasnila je poljube
le veter še prinaša obljube.

Podarimo si
vesele misli,
ki raztopijo
usedline starih
žalosti in jeze,
ki še tli…
Občutimo naj vsi,

Neslišno in počasi teče
globoka in široka Drava.
Obale boža z zelenim dotikom,
je dom ribam,
hrana pticam,
nekoč postelja splavom.
Je zdravilo za mojo dušo.

Veš, kaj sem čutila.
Res rada sem te poljubila.
Niti trenutka nisem pozabila.
Iskala spomine, ko sem te ljubila.

Saj vem, da ni moglo tako več iti.
Enkrat prišel je dan in sva mogla se raziti.

Kako naj ti rečem, da se želim vrniti
Je res, da ne morem pozabiti?
Enkrat vedno znova, te želim (po)ljubiti.

Si res ne smem tega želeti,
Iti s teboj in te objeti?

Rada bi ti rekla,
a ne najdem besed.
Dnevi minevajo,
a ne morem pozabiti.
Tebe si želim objeti,
edinstvene trenutke obuditi.

Nisem znala prav čutiti,
a ob tebi sem se naučila.
Jaz ob tebi sem znala ljubiti.

Tebe sem rada imela,
sem znala biti jaz,
a preveč sem si želela.

Kako lahko rečeš,
da ne stojim za svojo pesmijo
in da prepisujem od drugih,
ko pa so drugi pisali vame?

Ob krstu s prvo črko imena,
ob smrti z zadnjo črko priimka.

Počasnost se izrisuje s hitrimi koraki.
Ponujam domače zajce,
ki se parijo s podganami.
Previdnost ni nikoli odveč,
ko tihotapimo sanje
v svoje strahove,
z grižljaji jabolka v grlu

Bogatejši za novo izkušnjo
in staro pijanost,
revnejši za spoznanje,
da noč ne šteje zvezd
in da so zapiski v dnevnik,
med pulzarji in kvazarji,
izpisani do podrobnosti
z dementno natančnostjo pozabljanja,