srečno jutro
okopano s soncem
širokim nasmehom
belim kot dan
odprtega srca
nebom v očeh
odhajam ven

Vročično zrem v temno noč,
ki počasi vpija mojo moč,
rad zavpil bi - na pomoč,
toda ne morem,
saj začutil sem dih smrti.

Vidim jo na ulici, ko sama se sprehaja,
jesenski veter mrši zlate ji lase,
domov hiti, saj sonce že zahaja,
le bežen trenutek in izgine med množico ljudi.

Ko sem nekega jutra na ulici stal,
nekdo me "pocukal" je za rokav,
zagledal moža sem, da vame strmi,
krvave bile so njegove oči.

Kot potopljen svet
v polmarku čutnih prevar,
vlomilec v srcu,
dotik na samotnih ravnicah,
ko završi veter,
in razpiha podobe
skozi soteske preteklosti.

Plahutanje težkih kril,
ki se ne odlepijo od tal,
veslanje po gosti usedlini.
Vodomet pa prši slike
na bele in črne lahkotno,
kot da vmesnih odtekov ni.
Že za zajtrk zagrizem v mavrico in jo pojem.

Sprijazni se,
ne zapletaj se v lastne roke,
z divjim napevom, v zvenečem
prstanu boš utihnila.
Kot krivoverka.
Preveč svetlobe res škoduje
očesu,
preveč resnice res škoduje

Si bil mrtev ali živ,
ko si v meni se rodil,
zvijačen in temačen
demon, ki je preminil
od preveč sanj...
Si bil eden ali dva,
sedaj sem prazna, sama,

Kadar zvečer posedam,
vedno gledam,
kako umira dan..
S svojo mehko roko,
na Zemljo spušča temo,
v mraku je res vse lepo.

Objemam temo,
prisluškujem krikom iz srca,
v samoti čakam,
da se izlije name
zarja jutranja ....

Podaril bi ti svoje sanje,
zavil bi jih v zlat papir,
položil vrtnico bi nanje,
da polepšam ti večer.

ne razumeš še
mojih pogledov
in jaz ti z namsehom pravim
da je še čas

Zaslišim
Tvoj šepet…
Ki mirno govori:
“Kdorkoli si,
In karkoli že
Dogaja se…
Ob tebi sem!”

Če bi ob nepravi uri,
torej času, ki ni pravi,
mene k sebi res poslali,
mislim, da bi se  zalotil v grehu,
v obljubi z lastno senco.

Ime ti = Nesebičnost.
Priimek = Vdanost.
Naslov = Veselje.
Mesto = Iskrena Ljubezen.
Ni tako malo.
Še posebej,
ker država = Svoboda.
 

Opazovano drevo,
ki se maje v soju luči, ki ne gori.
Kot rana, ki ni rana,
a vseeno skeli.
Kot ptič brez kril, ki si poleteti želi..

Izgozdil je, da lahko biva.
Pohabil je, kar nas osmišlja.
In stopil na plan.

Poslušal je, a ni slišal.
Gledal je, a ni videl.
Hitel je, a ni stopil.

Srečno Kekec
srečno rudarji
srečno sreča
srečno grobarji

večna večnost
sanjane sanje
ubijanje smrti -
vsakdanje dejanje

Ti si kakor hladen led
dragi moj ledeni
jaz pa kakor ogenj vroč
bivam med plameni
kakor plus in minus sva
tu je harmonija
vendar tudi tragika
saj je ni za naju dva