Ne bom klical demonski sil zla, 
napotil jih k njej tja kamor je odšla, 
da bi se ji prikradle v spanec, v njene sanje, 
naj ima samo svoje, verjame, upa vanje... 

Le posušen cvet ji bom podaril, 
da se ji izpolnijo skrite skrite želje 
za njeno pot v prihodnost prosil Njega, 
naj v molitvi obvaruje je nesreče, zla.

Vedno težje se upiram,
...očitno maš prevelko moč.
Vsak dan uspešno te zapiram,
...sam kaj ko pade noč;
ni več zvezd, ni sijaja,
noč je tista, ki ostaja.

Ni več nasmehov,
so sam še solze,
žalost...
kot bedak jo molze.

Od tam kjer je moj dom,
že od daleč vidiš zvon,
mogočna cerkev tam stoji,
Miklavž  iz zvona govori...

Povsod ravnica, polja so,
očara te pogled v nebo,
boš videl štorklje ko lete,
prijazni tam ljudje žive...

Mnogi dušo mojo so ranili mnogi na mene pozabili vendar v meni upanje še živi, da še kaj dobrih je ljudi, ki iskreno ljubezen bi mi pokazali in vso dobroto mojo bi zaznali. Veliko od življenja več ne pričakujem le ljubezni malo še potrebujem, ki do srečnega raja me bo popeljal ter mi vsaj nekaj trenutkov strasti in sreče dala.

Bil je (smeh in
bilo je sonce (tako
vroče, da si lahko
videl mavrico (v
očeh - seveda)))

eden tistih
(trenutkov), ki
prodrejo do bistva
((karkoli že pač
to je) brez, da bi
vedel - kako (ali
vsaj zakaj)), ki
se vračajo (znova
in znova) dokler
ne padeš,

Ne bo me volja zapustila
do ljubezni moje in besed,
edine vnašajo v žile
pretok občutkov, zdrav polet.

Spoznavam se v raznih strokah
orodja razna na pretek,
z njimi širim svoje znanje
a le eno nudi čustvom lek.

Pogled prerad se zaustavi
na sanjsko ženo za umret,
orodje vleče me k spozabi,
saj nas oživlja iz veka v vek.

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz je bil kot sonce,
njen nasmešek in stisk rok,
pozdrav, objem iz srca...

Toda zdaj je odšla,
v slovo ponujala prijateljstvo.
Le besedo bi morala izreči,
spoznati, da se čutim ponižanega.

Z menoj bo stala v mislih,
spominjal se bom lepih,
iz srca odprtih trenutkov,
ob bolečini, ki me razjeda.

Zdaj zadnja ura je prišla,
zato zdaj prosim Jezusa,
da zla me reši vsakega,
na koncu večno življenje da.

V kotu sobe že vidim smrt,
kako je lepa kakor vrt
ko v barvah ves je zacvetel,
in ptiček v njem je mil zapel.

Oj sestra smrt kaj ste že tu,
kaj meni boste grešniku
storili danes ta večer
ko čutim v sebi tak nemir.

Sanje sem danes imel.
Dovolite da vam jih povem,
ne bom vas zadržal dolgo,
jih preletim,
mogoče vas nasmejem
in vas dnevu prepustim.

Sanjal sem eno gospodično.
Povsem neznano.
Možgani so se izmislili obraz,
izmislili so si eleganco,
brez primere,
ne bi si drznil gospoda žaliti,
da se je v moji glavi znašlo,
kar ni znal narediti.

Zagledal sem se tja,
koder čipka hlačk se drži telesa,
tvojega krasnega telesa
ali tvojega stegna,
kako se čipka vije.
.. čarobno kako grič skrije

Ti na hrbtu, noge na zidu.
Pa se obrneš
in raztiraš mi poglede
še jagode pobledijo,
slajša od fantazije.

Ukradi me nocoj v sanjah,
spečega me pelji preko poljan.
Polegni me na travnik,
topli spomladanski travnik,
ko vse cveti in je zeleno
naj se s teboj veselim,
naj mi nasmeh nariše
tvoje srce ki z mojim bije.
Nama naj ostane noč.
Ukradena,
kakor ukradene so moje sanje.
Ukradla si jih ti,
nehote z nasmehom
in nasmejana vedno,
kakor vedno bije srce.
Eno veselje
ena sreča, jaz in ti.

Oče je nestrpen.
Tipka po telefonu, ves srečen.
Še malo pa bo slišal glas,
že dolgo ga nisem videl takega,
je kot otrok.

Glas se javi,slišim, sestra je.
Ves nasmejan jo takoj pozdravi.
Potem nisem sledil,
ko sem se vrnil,
je že nečak govoril.

Dedek ga vpraša kaj počne.
On da se igra.
"S čim se igraš?"
"z vlakom, dela hu hu.".

Kje si vodnarka?
Spomnem se te po tem,
kako ti lasje padajo s čela,
kako kodri divjajo dol na vrat,
gledal sem,
njih pramen pada kakor slap.

Pa kako se znajdem v precepu.
Kako bi šel s prsti po njih.
Vem da povsem sebično.
Rad bi čutil njih dotik.
Mogoče so podobni svili,
mogoče so mehki in se uvijajo,
mogoče so.. ehh.
Danes so drugje

Spravil sem se v tir.
Ob meni kozarec sladke medice
in ti v mislih.
Ti!
To je vse kar potrebujem skozi zimsko noč.
Kakor mi greje medica telo,
tako mi ti grejes dušo in srce.

Počasi srkam medico,
a čas se vse hitreje vrti
in točim si pogosteje,
vse pogosteje se mi zdi.

Pišem in napisano mečem stran.
Z ničemer zadovoljen,
ne vem,
mogoče nocoj nisem zbran.

Dobro jutro zarja.
Že dolgo nisi obsijala mojega obraza.
Že dolgo je odkar sva se skupaj smejala.
Psst ona še spi.
Nežno jo pobožaj in speči oči odpri.

Zdravo zarja slatka.
Kava je nared in toast pečen.
Vrtnica se v omari skriva,
ni še budna muza,
v sanjah tvoja milina ji prija.

Pridi srce, nežno me objemi,
malo se nasmej.
Vem naredil sem neumnost.
Zaljubil sem se vate,
vem, kot ze tolikokrat.
Glavo sem izgubil. Ah, jaz.

Pridi, nežno me objemi.
Potrebujem tvoj nasmeh.
Tvojo bližino,
čutnost tvojo in tišino.

Pridi in me objemi.
Danes nočem biti sam.
Srce mi tiho poje.
Rad te imam.
Nocoj ne vem,
videl bom sproti kaj lahko vse ti dam.

V svojem sem zivel enornmno uzival pretrpel v svojem sem bil povezan nihce nisem bil okoli sam sem se obrnil in smrt sprejel gledam od dalec spremembe ne ticejo se me trpljenje je dalec

Ljubezen moja.
Ne, ne zapuščaj me nocoj,
niti ne zaspi.
Ostani z menoj v objemu.
Ostani in govori mi.

Ljubezen moja.
Glejva v zvede in se smejva.
Da mi bo prstom udobno v tvojih laseh.
Da te v naročje vzamem.
Ta trenutek mi je prijetno.
Toplo,
in sem srečen da s teboj sedim.

Ljubezen moja.
Zarja prihaja s pticami.
Tiše ptice moje, lepotica spi.
Snuje mirno
v naročju mi spi.

Zadnjič sem bil v nič kaj zavidljivem lokalu.
Vse je dišalo po alkoholu
in nekdo je bruhal na vogalu.
Tam, ugledal sm te neurejeno,
opito.
Nič kaj boljši ponudil sem pijačo.
Vse bi dal za srečo nocoj.
Potreboval sm toplino
pa čeprav od alkohola mlačno.