V duševnem podzemlju zlate maske,
potresavajo strune nemirnega duha,
uklenjene v brezčutno togost izokvirjenih
misli. Blagodejna bolečina predrami
ostrino veselja v predaji starih pregovorov,
izgnanih s površine kože, pretihotapljenih
mimo prozornih oči, vklesanih v stopnice

..Kot majhna deklica,
skrita v temačnem kotu..
..Ne ve kaj bi storila,
kam bi se še skrila...
..Beži od zlobnih ljudi,
od zlobnih pogledov.
..Vsa drhti, prestrašeno gleda...
..Čaka, da jo kdo reši..
..A nikogar ni...

Dez pada, sneg snezi...zakaj pa moje telo zivi? Zakaj smo pa tukaj mi? V naravi je vse sozitje, vse ima svoj razlog in medsebojno zlitje, zakaj smo pa mi tukaj, nevoscljivo in brezkompromisno bitje?

Vidiš, ne morem napisati pesmi.
Nič, prav nič ni več ostalo.
Ni podpore, ki lahko bi pokazala,
kaj bil si zame.

Jadro, ko je mirno morje.

Ko pridem v šolo vse mirno je , a ko pricne se pouk že mora je.Pri kemiji učiteljica mi govori pa saj pojma nimaš ti.Ko zgodovina se pricne skoraj mine me že vse.Še pri telovadbi kregam se ker ne

Nebo je danes modro
kot steklovina
v tvojem pogledu
ko me božaš z besedami
jaz pa slonim na mizi
in skrivaj pogledujem na uro

Zelenordeči odsevi
v prvih pomladanskih lužah
rišejo cvetove cest

že diši pomladni žafran
na levi strani avtobusa

mesto se zopet prebuja

Neprevidno stopaš po mojem robu
vsak tvoj korak tiho v meni odmeva
kakor popotresni sunek

Čutim drhljaje
in potuhnjeno čakam v zavetju
čakam in gledam
ali stopiš čez
v moj prepad

Še zadnje note
najine poti vrišem med
pet črt.
Jutri bom poslušala
njihov odmev
ko se boš spuščala po stopnicah.

Potem naredim popravke.

Najlepše od vsega...

Najlepše od vsega
kar sem
si ti,
kadar se oviješ vame,
da pokukam ti čez rame
in si rečem:
"Zares, lep je ta svet..."

Dragi moj, vrata sem ti
na stežaj odprla.
Cvetje postavila
v temno dver.
 
Ko utrujen vrneš se s poti,
tvoje roke utrujene in hladne
položila si bom na prsi,
ter zopet pogrela najine vezi.

Bližaš se  kot zlodej
mržnja v srcu širi hlad.
V temi roke iščejo telo,
pohlepno  brez poljuba.
 
Iščejo, zahtevajo brez besed,
brez nežnega pozdrava,
brez toplega dotika.
Vse le en sam led.

Nočem biti s teboj le eno noč,
ker meni so tako lepa jutra.
Nočem razdajati telesa
za kratek pozabljivi -ah
se sramovati same sebe.

Nosil sonce si v laseh,
ko si stopil v moj svet.
Napila sem tvojega se smeha
moj že davno je obmolknil.
 
Prodala sem iskrenost.
Zabarantala srečo
v norih nočeh.
Zapravila tvoj iskriv smeh..

Lagal si mi z očmi,
katere gledale so milo.
Božal me z rokami,
hudičevega dotika.
 
Piti vina si mi dal,
sladkobni poljubi
prikrili so pelin.

Odšla bom prej,
predno mi poveš,
da ti ni več zame.
 
Ne zmorem ponovno
sestavljati koščke srca.
Ne zmorem veš radirati
brezsrčnih besed.

0samljen si in poln laži
tvoje poti so temne in puste
pajčevina je pregosta,
da zmogel bi izstopiti.
 
Vse tvoje sladke besede
že kot resnica zvene.
Globine duše kričijo
na pomoč.

V srčni zlitini strahu in nemira
se v razcvetu daljav porodi upanje,
da pogled v razpenjene vode,
ki ne tečejo nikamor, izteče odgovor
žadastih vprašanj molčeče duše,
kako naj srce razpade na moje in tvoje,
ko je vsemu imaginarnemu in resničnemu navkljub le eno?

Obsodbe, žalitve, dvomi,
ki se prepletajo v njej……
vse se name prenese.
Ni skrb, le zavidanje po nečem,
da ni v meni spon, da živim naprej.