PO UGODNI CENI
PRODAM
SVOJO CENENOST
NAJBOLJŠEMU
PONUDNIKU
IN SVETO KRAVO
MOLZNICO
GREŠNEMU KOZLU

Dogoreli smo
v plamenici bratstva
in se razšli z noži,
razmejeni z bodečo žico
in minskimi polji.

Bil je vlak
v sopihanju sinjega kita
in galeb

Reci, da naju danes ni doma,
danes je dan samo za naju dva.
To ne bo navaden dan,
midva že veva, kako in kam.
Pa četudi ostaneva doma,
prav ničesar ne bova zamudila.
Izklopila bova telefon,

Srebrni lesket zvedavih širin,
morju ukradenih romantičnih duš.
V dlani se smuka oster pelin,
prepleten v njega nežen beluš.
Drobi se bel kamen žejnih oči,
srka in ljubkuje se z vodno gladino.
Podobe enosti nihče ne loči,

Sneg, ki padal je to noč,
prehojene prekril poti,
prekril je vse tako rekoč,
zdaj drugačen svet se zdi.

Prekril storjeno mojo sled,
ko videl sem te tam,
sladko kakor med,

Je eden tistih dni...

Narisal sem pikico na papirju,
malo, komaj vidno,
enako, kot se počutim.

Bežimo od besed, kot da so strup.
Bežimo od pogledov, ki prebadajo naš jaz in prižigajo ogenj.
Gorimo, vsi gorimo, vsi gorimo, ker si le želimo biti človek.
Homo-človek, da, človek.

Gledam in vidim zrak,
poslušam korake vetra...
sredi polja, raste mak,
katerega sad, vmešam v kri,
ki sedaj očiščena, v srce mi drvi.

Admšu, Admšu, piki,
kaki, puk, pipi.
Vonj poletnega večera,
ki se dviga iz razgretega mesta!
Pogled z gradu na lučke
osvetlitve mračnih src!

Iznenada dež.
Naj stečem pod prvi nadstrešek?
Zakaj?
Saj pada tako prijetno in božajoče.
Itak ne maram dežnikov.
In zaletavnja z dežniki.
Zaidem v kavarno na Nazorjevi,

Na polju osamljenosti,
Čakal sem čustva,
Videl le sama prešuštva,
Na robu pokvarjenosti.

Brezglavo sem taval,
Brez smisla obstajal,

Megličasta zavesa zakriva pogled na obzorje.
Barve zbledijo in
Vsa tvarnost sveta postane
Samo še obris…

Plevel postane enak roži,
Diamant izgubi lesk, postane kamen,
Prijatelj se v neznanca preobrazi…

S prekrizanimi nogami,
v kopalni plasc odeta, sedim...
Srebam crno vino, ki mi bo,
upam, izpralo tebe.
Iz mojih misli...
Iz telesa...

Ko iskreno
sama pred seboj
priznam,
da je tudi meni
za kaj žal,
v sebi doživim
olajšanje.

Vrveči šal,
čeveljci
in trop snežink.
Preproga sanj,
zidovi zvezd,
vse brez besed.
Le roka riše,

Srce, kaj si mi storilo,
ko si me tistikrat
tako lepo pustilo na cedilu?
Kje si bil, pogum,
ko so šivi prijateljstva
že pokali?
Jezik, si mar otrpnil,

Rada se imam,
zakaj to je prva
in edina naloga,
ki jo imam.
Sprejeti se moram
brezkompromisno.

Večerno nebo,
na njem nešteto zvezdic,
ki kot nenehno utripajoče lučke umetne svetlobe pomagajo luni,
da popolnoma ne obupa v tihi noči.

V vsej svoji svečavi srebrna luni sveti,
človeku ne da spati,

Da imaš pravico do svoje resnice,
je povsem samoumevno,
a tudi jaz imam pravico,
da mislim s svojo glavo.