Kaj naj o sebi povem
takega, da bo všeč vsem?
Sem brez naslovov,
ki bi lahko se kitila z njimi.
Le rahlo odstopam od stereotipnosti
na svoja pota.
Moje besede oboje so:

Danes, ta dan mi je dan.
Jutri mi je neznan.
Včeraj je že svojo poslednjo uro odbil,
v večnost se je porazgubil.

Tavam po mestnih ulicah,
štejem ljudi,
jih sto naštejem
in obstojim.

Zakaj to počenjam,
zakaj skrbim, se oziram,

Čutim hladen dih,
čutim praznino dlani,
ne otipam, ……
samo tišina mi doni in me vodi v pričetek noči.

Morje, valovanje,…… Spominja me na srečne dni.

Sem na plaži ležala, se sončnim žarkom predala,
v omami morskih vonjav,
ob glasovih galebov, ki so se ljubili na gladini morj
Tako sem si želela dotikov, nežnosti,
sem si jih pričarala z zaprtimi očmi

Hrsk. Hrsk. Topotanje črnih konj.
Zato ne more oditi. Saj se trudi.
Top. V daljavi.
Morala bi
pozabiti. Črne konje.

Pod lipo košato sedi
z očmi zasanjano sledi
prelepi beli ptici
v mislih jo preplavljajo spomini
na vsa lepa doživetja
ji privabljajo nasmeh na ustnice
in lahno rdečico na lice

Bleščava zamaknjenost v predigro večera,
okvir jagodnih misli, ki zgosti besede v
izgubljeno natačnost preciznega strela,
in zato zgolj prijazno pokima,
s privlačno toleranco do idealne puhlosti,
ki se razleze čez cel večer 
poln čudovitih toalet.

Narava ustvarila je novo rožo,
tako, ki je prav čarobna
in ki zleze ti pod kožo,
pogled, pogleda dva sta že usodna.

Toda njen privlačen cvet,
prekrasen, kar neskončno lep,
oči privablja spet in spet,

Moje sreče gospodar
si včasih bil,
čas te je prekril.
Molk cveti med nama,
ravnodušnost in brezbrižnost
z njiim se hranita.

Čas je morje,
do skrajnosti brezmejno,
nikjer se ne začne,
mu konca ni.

Praviš, da te spravljam v obup.
Od mene si dobil že na tisoče obljub.
Tako slabih rim že dolgo nisi bral,
si mi razočarano dejal.

V zasenčeni misli žarečega dneva,
razgaljen občutek v tišino odmeva,
predira zavest in razjeda lepoto
miru, ki zaklepa se le v samoto.

Na mirni gladini jutra
se počasi razrašča grizljajoče vzemirjenje,
minute paranoično preskakujejo sekunde,
ure pa z muko vlečejo za seboj brezzvočnost
svinčenega strahu, da te morda sploh ne bo.
Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

Bi jokal?
Se samo tako reče.
Iz srca v srce,
za plahutanje,
ki je tu
in odletava
v kovinasto robidje.

Želel bi živeti v mestu,
kjer se čas ne meri v intervalih
časa vožnje mestnih avtobusov,
kjer se večer ne pričakuje
s skrbjo na jutrišnji dan
in kjer se za pripadnost
ne gleda v osebno izkaznico.

Sve što ima dušu, duša ima.
Duša ima boju i miris ima.
Ima san i sva u njemu te č e.
Duša ima srce i osje ć aje ima.
Ima misli i u njima sebe.
Sve što duša ima, dušu ima.
Duša ima dušu i osmjeh ima.
Sve to duša ima i sve dušu ima.

Krožim z mislimi
med dimom in snopom svetlobe,
ki padata
na čajnik
na mizi
za katero sediš.

Pridi, povabim te v svoje življenje.
Čimprej vstopi, bova dva.
Vem, da sem nate čakal,
zdaj si najdena.
Brez tebe vse bilo je sivo,
niti črne ni bilo,
ti prinašaš mi paleto mavrično.