Kaj ti tišina?
Molčiš kakor ptica ujeda.
Čakaš strpno na mojo smrt.
A jaz že mlad slutim tvoj pogled.
Čemu me spremljaš?
Trgaš me na kose.
Žlahtna kri po žilah se poganja.
Veš da moje srce še tli
in ti kljubuje in ne bo ugasnilo.
Vse dokler ne zastrupiš um,
se bo srce borilo.
Proti tebi, ej tišina.
Ti prva umri!

Prodorni  udarci cerkvenega zvona
oglušili nekje so jok in kričanje,
še bolj je pretresla vibracija zraka
njeno v krču padlo telo.

Za tem jo prekrila je groba tišina
hujša kot zvoki svetlečih strel,
v komi ležala je vse do jutra,
sesuta kot padlo nedolžno drevo.

pred
začetkom
nogometnega
prvenstva
smo
bili
neznatna
pika
na
prevelikem
zemljevidu
.

kar tako se usedajo
sesajo in sesljajo
kar jim prija vzamejo
kar jim ne
zavržejo
kar tako se kobacajo
lezejo navzgor čez trupla
požirajo in pozabljajo
da so svoje minuse lažno pokrili
da so vmes še sebe zatajili
kar tako
kar navpično
čez razum
brez telesa

vsak travnik skriva osate
zelen prostran odtenek
vmes so drobne spominčice
kjer miluješ oko in duha
vsak človek skriva bistvo
rdečo strnjeno skulpturo
vmes so drobne izjeme
kjer čutiš da se dihat da
vsak travnik v človeku
vsak človek na travniku
vsaka spominčica v strdku
strdek na spominčici

velika stvar so občutki
tudi kadar trdo drvijo navzdol
nato ponovno letijo v višave
zlati prah bita vsenaokrog trosijo
.
splet snopa so posebni trenutki
a v najlepši omami poči pomol
že kmalu so solzne poplave
v krčih samoljubni demoni jokajo
.
oh kako miški sta ljubki
zanju ne obstaja svet prevelikih utvar
.
"nevede uprizarjata le evforični osebni pokol"

med kupi balasta so podatki
našel boš bistvo če si to brezpogojno želiš
.
samo stranski žarki svetijo v temi
glavni plamen si zanetiš sam
.
za vsakim tunelom teme
sledi svetloba
nato je zopet mrak
.
ko se človek navadi
enega in drugega
lahko pošilja žarke

Nogometna žoga!
Ta, ki je najbolj pomembna postranska stvar.
Ta, ki je že vojno ustavila.
Ta, ki vedno je in bo dogodek.
Ta, ki je enkratna v dobrem in slabem.
Ta, ki nikdar dokončno ne razočara.
Ta, ki mi diši po otroštvu.
Ta, ki me spontano dvigne.
Ta, ki me zatem še nepremično fiksira.
Ta, ki me znova kot prvič navdihuje.
Ta, ki me popolnoma prevzame.

Šele ko začutiš,
lahko čustva deliš.
Šele ko ljubiš,
vse je ena ljubezen.
Šele ko si drzneš sanjati,
sanje plešejo svoj ples.

Šele ko prisluhneš,
res slišiš.
Šele ko dojameš,
stvari dobijo obliko.
Šele ko daješ,
se ti to vrača.
In ko zase polno živiš,
tudi drugi lahko živijo.

Želja
se
oblizne
ob
pogledu
na
nasmejane
ustnice.
Užitke
sna
topi
prijetno
počasi
v
značilnem
slogu
lastnega
okusa.

Včasih, ko malce potonem,
tudi ko skrenem s poti,
takrat zloščiš mi krila,
v mir me spustijo tvoje oči.
Včasih, ko malce prehitevam,
ko trmasto protestiram
in tvoj čut znerviram,
ustavijo me tvoje dlani.
Včasih, ko preskakujem koze,
nastavljam se strahu groze,
skoraj teptam ustvarjalnost,
nežno in tiho obmolkneš mi.

skozi
pregreta ležišča
zakajene dvorane
misli razklane
upognjena hrbtišča
brez zunanjega blišča
skozi
prestreljene možgane
tja do črne Ljubljane

Sedim, bedim
in molčim
sredi noči
poslušam tišino
gledam temo
slišim več
vidim več
več kot v teh
praznih dneh
pred mano
pred tabo
pred svetom.

O človek kolikokrat si z rojstvom stopil na zemljo
koliko življenj si že na njej preživel
ali ji res hočeš ostati za steljo
ali boš enkrat za vselej odšel.

Iz sebe izganjam miselne klice,
ki želijo duhovno prevlado za se,
poravnavam si škodo v nekdanjih telesih,
razkrivam vso maškarado mišljenj.

Jelenčki po zraku plešejo balet,
kraguljčki pojejo prekrasen sonet,
božiček pa ravno zate skozi dimnik vrže mavričen paket.
Kaj pa je notri?
Domišljija te trga,
mogoče nova zlata zadrga?
Zletiš k darilu v svojem stilu,
ga odpreš in se v njega presrečen zazreš.
Dih ti zastane,
ti sapo vzame in ti spoznaš,
da najboljšega in najlepšega božička na svetu imaš!

Očem nevidno
Pod odejo skrito
Ujeto kakor luna v mescu
Samo v neznani sobi

Drugačno od vseh drugih
Edinstveno v vsej svoji podobi kot
Ikone razporejene po ekranu

poglej jo
kakšna je
zavedaj se
da niso vse takšne
sicer pa
ko boš spoznal
zakaj je tako črna
in okrogla
vedi da je prepozno
veliko prepozno

Ni miru.
Zvezda sveti na nebu.
Mimo gre komet nekoč.
Njegov dolg barvit rep
zmoti pogled na svet sijoč.

Ni miru.
Grem na sprehod po gozdu,
grem po potki, daleč proč.
Ne vidim ptice, a slišim
glas zelo pojoč.

Ni miru.
Le glasna tišina,
ki je kot bomba, rekoč
saj bo eksplodirala
na neko tiho noč.

Pred sabo imam še leto dni življenja,365 dni bolečine, veselja in trpljenja.
Vse težave se bodo razblinile, v tekočo lavo misli poginile kot mehak utrinek žgočih kamnov, ki gorijo trdo, kot težke besede bolijo.

Življenje je beda, svet okrog njega gleda s požrtvovalnimi očmi.
Vsega lepega bo enkrat konec.
Sonce zaide le enkrat v življenju, ko pride v lepo besedo, pesem igrivo - življenje je veselo in živo.