Zopet gledam pomlad,
ki prihaja, nežno
in mi kliče: bodi srečen!
Poglej srečne ljudi,
sprehajajo se objeti...

Jaz bi zate, če bi lahko,
opral vsako dežno kapljo,
okopal bi morja in oceane.

Jaz bi zate, če bi lahko,
ukinil budilko,
zaustavil čas.

Življenje je čudna igra,
kot da bi se igrala svetloba in voda,
kot da njun lesket vabi k igri, radosti...

spomni se nate
ko poleže mir na rjuho
riše slike po zidu
z vinom uokvirja besede 
v odmevih polne praznine
posluša urin tik-tak
in objema tvoj vonj

57

Komu spat se ne mudi,
le kdo rasmišljat ma še čas
in bdeti pod lučjo,
ki obletava jo mrčes.

trza sen
kot trza mlado dete
od bolečin

trza sen
kot trza daljna zvezda
od zmrzlin

Po sredi se mi je lobanja prelomila,
razpoka je globoka, prehodna,
razlivajo iz nje se misli,
polzijo iz nje spomini,
prevetrijo podstrešje starodavno,
rahel sneg nasuti izpihajo,
in se stakajo spet konvencionalno

ljudje so ovce
preziram ta svet
zakaj
slabo je živet
zakaj vprašaj za moj nasvet
zakaj

Vedno se išče sonce
v vsakem delčku lune.
Kam boš nastavil lice,
ko vse nekoč zate mine?

Vedno se išče obzorje
za vsako željo skrito.
Ko utihne najhujše neurje,

Prav tega sem se najbolj bal
in je prišlo.

To kar pred kratkim
vse je še žarelo
in od naboja
v obratni smeri

neki že
Cigaret za cigaretom se kadi,
in je izklopljena elektrika.
Je imela le 10 ampera,
bi varovalka morala 16 imeti.

11.III.2006
Bil res ti si premeten,
lisjak vseh lisjakov.
Mogočen nekdaj, spoštovan,
glava cele bil države.
Pravi čas na pravem mestu,
si si mislil, da si bil.

Sanjam telo izklesano v meglo,
poljubljam te v vodni gladini,
odsevam tvojo ljubezen,
v jutranji tišini prehitevam
zelenilo jase s petjem ptic,
nikoli ne izveš kaj tkem
na drugi strani lune...

Ko se tiho zvečeri,
temá naseli se v zavest,
za očmi hladno sneži,
nikjer ni mirnih, srečnih mest.
Luči počasi se prižgo,
okna sramežljivo se zastrejo,
sence cvetje upognejo,

O ti srce, ki nosiš dve življenji
si duše dom in gnezdo mojih
sanj nikomur nisi dom.

Svetloba se menja, ko sredi zelenja
igrivo na njej se ustavi pogled,
žari in ugasne med smreke prekrasne,
v senci ostane obraz moj ves bled.

Ko tema vijuga se tiho kot kuga
in leze med breze grozljivi šepet,
belina odseva sled belega dneva,

Kot prsti drsijo skrivnosti,
nežna priznanja iz ust,
nihče ne razkrije norosti,
le dan je osamljen in pust.

Kot pajki v verižice vpeti,
zvončkljajo na okna strasti,
škralt bi hotela ujeti,

Nikamor ne vozi, le stoji,
kot da sanja tuja mesta,
le nekaj vagonov šteje
na delčku rjave proge.