Sreča je rano prebujenje
vrnitev iz spanja v življenje
občudovanje jutranje zarje
ko se v življenske pore
potopi jutranje sonce
in te toplo ogreje
sreča je opazovati naravo
ki se prebuja s tabo

Osjećaš li, najdraža moja,
kako se ova blažena noć
polako približava kraju,
a mi bez straha vodimo ljubav,
jer naši vrući dodiri
ne odlaze u zaborav.
Naša postelja, mila,

Rosa mi umije obraz,
zazrem se v zrcalo,
prekrito s kopreno žalosti -
trudno podobo vsakdanjika.

Ob vsakem trenutku sem te prizadela.
Prav tega si nisem nikoli želela.
Rada sem bila s tabo,čeprav
Občutek je bil, da nisem za nobeno rabo.
Sama sem vse zapustila:
Tebe,
In vse kar sem nekoč ljubila.

Stol, miza za tri sredi teme,
z stotimi kvadrati sreče objeta,
dotik daha davnine.
Ironija za vse zime.

Hitro me mine.
Prestopim kvadrat sreče,lej ga,

Črn žamet slepega pogleda,
ne ozre belino dne.
Ranjen od trnja
obleži nemih besed.

Z vlago prepojen,
toplino zemlje puhteče

Globoko spodaj pod snegom,
nobene hrane več.

Severna zvezda je podarila življenje,
napočil je čas slovesa.

Veter suši roso s kopriv,
v zraku lebdi vonj pokošene trave,
breza pa vsa skuštrana,
kot da bi se ravnokar zbudila.

Nevarno blizu,
prelet grlice,
nič sočutja
v črnih kodrih.
Grlice letijo v parih...
samo zbegan pogled
neskončno moder.

Nisi samo ti
milijonkrat
bolečina
odspiralam se skozi
odštete dni
preveč obratov
za drobno srce

V sanjah te vidim
kako me poljubljaš po nogah
obraza ni...
ledena se zbudim
nad potno praznino
nalepljeno na telo
zadrgnjena do jutra.

MOJA SIMPATIJA

Jaz potebujem tvojo ljubezen draga,
če prav si že dolgo njegova,
pa makar bila,
nežni cvet, kot si lepa ti in celi svet.
Bodi moj prelepi večni cvet.

Spim, da se zjutraj zbudim,
Niti ure dneva nočem prespati,
Starejša za noč hočem postati.
Nočem, da življenje zamudim.

Ti razložim
kako razpade svet,
kako umreš lani,
kako se živi do danes
brez jutri,
kako imam tvoj obraz
vtisnjen v ustnice

Ni važno ali skačem od veselja,
Ali jočem od trpljenja.
Ob vsakem trenutku dobim navdih,
Da napišem kakšen stih.

Ponujaš mi poštenost
do jutra
in potem razgled...
Kako vzemirljivo!
Slišim šepetanja
ustoličenih v ljubezen,
kričavih v iskreni paniki...

Pogled nate je kot na jutranje žarke,
Nežne in vztrajne ko pokukajo skozi okno,
Igrive in plesoče ob pesmici vrabčkov.

S svojimi besedami in dejanji človeka prevzameš,
S svojim pogumom ga namažeš
In v težavah mu pravo pot pokažeš.

Je toplo v duši,
ko se zagledam v tvoje oči,
kot da bi gledal zvezde zaspane,
ki nežno bleščijo v noči.

Sem mogoče napačna,
hladna in mračna?
Me obdaja pesimizem,
Zaradi česa se grizem?