Verjela ti bom
besedo, nasmeh,
resnico, laž,
nič ne bo bolelo
in ne bom tekla nikamor,
stradala bom pamet
s srčkanimi traparijami

V turobni se pogrezam mrak
in na srce mi lega zadušljiva megla,
mar kmalu si oblekel bodem črni frak,
še preden bo narava k počitku legla?

Mrko temno je nebo
jok pretresa mi telo
tiha žalost, bolečina
solza ne utopi spomina
le kako naj rešim se
te ljubezni nesmiselne
ki kot nož se mi zajeda

Tiho pada dež,
kapljice se odbijajo od dežnika,
ulica pa se tiho prazni.

Skrivnostna moč,
me v temeljih je premaknila,
je v hipu v dan, se spremenila noč
in novo pomlad naznanila.

Sem danes zopet čas si vzel,
ker v sebi sem zaslišal melodijo,
ki pravi mi, da malo bi zapel,
za dušo svojo, blagozvočno elegijo.

V črni temi, se žarek blešči,
ali se mi samo zdi,
da nekaj v tej svetlobi posebej žari?

Da, vrata so to, s ključavnico zlato,
le kje je zdaj ključ,kažipot,
da vidim kam me lahko odpelje ta pot?

Naši sosedi Hrvatje
radi omenjajo, da so katoličani
prav tako kakor Slovenci, njihovi bratje.

Nikoli nisem imel lepega življenja,
in nehal sem se slepiti,
nikoli ga ne bom imel....

Vse kar sem povedal sem se slepil,
vse kar sem naredil je šlo po zlu,
nikoli pravo, nikoli pravo...

Te iščem, dolgo iščem draga,
skozi meglo, sonce, dež,
pokaži se, enostavna in lepa,
da spotikajoč se oprimem tvoje roke.

Povej mi,
preden zagori
rdeče čez gozdove,
preden utihne
v meglena jutra,
preden zadiši po preperelem listju,
povej mi,

Te čemerne, male, drobne duše,
ki žive v svojih temnih sencah,
bi včasih rade bile ljudje
s strahom v očeh.

Nočna mora divja kot časovna nevihta,
kje se življenje z rojstvom začne,
kako lahko preraste tema tako lep gozd,
zakopani strahovi se vračajo nazaj,
je ta negotovost boljša od rojstva,
ko prinese dež že sončno jutro,
in zvezde ne osvetljujejo neba,

Rada si umijem lase,
spremljam pot odtoka.
Spomin na žuborenje potoka ,
nežno šepetanje jugozahodnega toka.
Nasilen vdor skozi tune preroka,
uvidel je svet izpred stotih let.
Bolečina je vzrok ,
takšna…………………
………drugačna so pota!

Kje sta vzrok in posledica neznana,
a dogodek še kako je stvaren,
in boli, kjer ni udarnin,
in kjer je smeh iz smeha vzet,
brez nasmeška na obrazu vzklije,

Hotela bi prešteti vse iglice, ki padejo z macesna,
hotela bi prešteti vse misli v enem dnevu,
hotela bi prešteti vse mehurčke v vreli vodi.

Hotela sem samo eno ljubezen v življenju,
nisem hotela šteti, kaj vse je minilo.

Dva milijona jeznih kipov gleda v dan,
na sever zre, kot da smeh je pokopan,
nevede zapirajo oči pred grozno točo,
še živi, boli spomin na krvavo sočo.

Božam poti tvojega življenja
in iščem boga, ki te vodi
nezavedno po stranpoteh
in ne tja kamor si bil namenjen.
Božam tvoje življenje na obrazu,
kjer so zarisane vse poti,
ki si jih prehodil in vse,