Avtomobilske luči
me odsevajo in verižijo
na vse strani
v neskončno temo večera.
Čutim zadušljivo odvečnost
utesnjeno v
ničevost minulega dne,

Temotni vid,
izsanjano oko.
Dotik trepalnic
izpod trudnih vek
in ciganka-vešča,
ki okrog leti,
izriše čadu senco
med nami in stvarmi.

Kot suha močvirska trava,
porumenela in okrašena z ivjem,
sama v zimi srca,
kljubujem prodiranju tvojih misli,
rešujem svojo hladnost,
preganjam tople nesmisle,

Potomci belih smo ali pa rdečih
Nekateri pa celo obojih...
Korenine nam trohnijo v pobojih.
Klali so v imenu Boga ali pa Cesarja.

Božjim, farški je duhovnik
Vcepljal sovraštvo do ta rdečih,
Rdečim z Marksovo idejo

Ob soju sveč v družbi tihi,
ob zvokih in ritmih latina
pomislim……
sem res sedaj tukaj ob njih?

Sedim in se poglabljam v mislih,
kje sedaj trenutno bdim……

Sem gledal oblak,
pa se je razblinil,
v vodo sem gledal,
pa je odtekla,
gledal sem ogenj,
je ugašal počasi,

Na pragu razpotij popotnik si masko nadene
in v svet skrivnosti se poda.

Na poti Bagdada se sreča z njo,
ki v trenutku očara njegovo oko

Bodi Eva,
jaz bom greh -
jabolka gnijo po tleh.

Bodi reka,
jaz bom breg -
naj preplavi me nasmeh.

Smer, poti, mir, želja.
Pogled v sebe.

Rana pred časom narejena,
še polna nezdravih misli,
tava in blodi po moji duši.

Z lahkotnostjo pajčolanke
se obregnem ob tvoje misli,
jih zavedem v brezbrežja
luninega sija, čez mrakobno
pustinjo do izvira drhtenja
nežnih trav, vlažnih niti poželenja,
izpolnjenih s pričakovanji

Dolgo je že od tega
ko sem ga prvič uzrla
pojavil se je iz teme
se s svojim pogledom
globoko zazrl vame
njegove prelepe oči
polne ljubezni

Izgubljen v ostrini pregorelega pusta,
z masko spravljivosti in vdanosti
se našemiš v pokornost in se nostalgično
spominjaš svojega uporništva
proti nevemčemu in drobcev zlomljenga
časa pravljic, ko si verjel srcu in socializmu.

Kje si, kam si se izgubil?
Si morda pod kamen hladen
sebe potopil?

Težko mi je, ker ti v samoti
strežejo točajke,
težko mi je, ker vem, da v kriku ni utehe,
in moja misel, naj bo še tako ljubeča,
je predaleč in ne odžene ujede.Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

Grobi v srcih ne hodijo sami,
jih hladna roka vodi in ljubi.

Grobi v srcih ne pustijo sledi
na poti bolečine in trnja.

Kako vse se stopnjuje,
ko v prsih te stiska,
ko razum se bojuje,
ko strah te pritiska,
v zle slutnje padaš
vedno hitreje,
strahove prebadaš,

Nakovalo polnoč bije,
luna sije, spanec kuje,
iskre vrance v podkve časa,
Bog je senca brez obraza.

Sem ter tja do zvezd zibaje
in na vajetih hrzaje,
črni princ na svetli strani
one kaže vrli dami.

Ko odidem čez zvezde do roba,
ali boš šel za menoj,
boš zvesta senca do groba
poslednji plesalec moj?

Trdnó me držiš za zapestje,
še trše me primi čez pas,
ko zapleševa v mračno predmestje

Spoznavam, da mi ni vseeno zate
V moje srcu si štet med prvake,
V sanjah slišim najine korake,
Čeprav spadam med tvoje svetovalke.