Moj vrt ima bodečo ograjo,
skrbno je zaklenjen v molk
somraka minule ljubezni,
nedotakljiv in osamljen,
ponoči na njem pleše obup svoj patetični ples,
si trga oblačila, iz njih
dela umetne rože in

Že dolgo me ni bilo v tej sobi,
prestrašim se zaprašenosti,
dotaknem se klopi,
v prah narišem črtico,
prižgem napol izgoreno svečko,
zadiši po žalosti in slovesu.

Ne vem zakaj se vse oddaljuje,
izginjajo sanje, najlepše misli,
vsa moja neskončna pogrešanja,
neuničljiva pričakovanja,
moja največja sreča in največja bolečina,
ne vem zakaj izginjam,
nemočno se borim s časom.

Zauvijek si moje tijelo natopila zvijezdama
i ritam moga golog disanja preuzela srcem,
pa te sada svojom nagošću neumorno grlim.

Pred teboj sem se razletela
na tisoč koščkov in sesula v nič,
ne vem, če ti je bilo kaj mar,
do zadnjega sem bila obdana
s hladno skorjo vdanosti,
pod njo pa je žgala grenkoba
tvoje brezbrižnosti, niti trohice

Ne čutim bolečine,
ker ne govoriva,
vnaprej izgubila sem spomine,
ki jih oba želiva.

Kadar ljubezen je,
je iskrena,
ne muči te ne z lakoto, ne z žejo,
ne z nevednostjo.

Vse imam, sliko, školjko in kamen,
samo prstana ne, no ja, saj ga imam,
pa ni tvoj, pa tudi njegov nič več,
še moj ni bil nikoli ...

Rada bi bila nevidna včasih,
rada bi neopazno zlezla v tvoje misli
in malo preverila, če je tam kaj prostora zame.

Ti si moj najdragocenejši nakit
ljubezen moja,
na sebi ne želim ničesar
razen tebe,
ti si vsa moja lepota.

Veliko je besed,
ki ti jih ne povem,
morda so preodkrite
in zato ne smem,
veliko je besed,
ki jih na pol povem,
drugo polovico veš

Ko nazdraviva s penino, ne vzdrži skritih se želja,
naj občutim vso milino, da sem kar si želiš vse do neba,
razgrniva ljubljeno vesolje, hočem, da z menoj mižiš,
zadišim kot toplo mošusovo olje, ko si me zares želiš.

Si srečen?
Tvoj svet brez mene se vrti,
nič te ne pretrese in nič zelo ne veseli.
Si srečen?
Veter si, živiš življenje brez laži,
le misel kdaj zastane in preplašena zbeži...

Kakor pajek ujeta
V lastno mrežo
Ki se vedno bolj zapleta
Ne najdem izhoda
Iz tega prozornega omota
Ki me vedno bolj ovija
Stiska in duši
Zrak mi jemlje, da boli.

Uspelo jim je
Se prebiti na plan
Končno ugledale so beli dan
Dolgo zatajevane in zadržane
Strnile so se
In se skozi globoke struge
Urezane na lice

Ob ognju sedim,
z rokama si podpiram utrujeno glavo.
Pogled zre v daljavo in spremlja poslednje žarke v slovo.
Zagrne temna modrina nebo,
le plamen oznanja, da z jutrom pregnal bo temo.

Samo za trenutek,
daj postoj,
da ti v slovo roko podam…… TUJEC.

In nikar se ne oziraj tja po reki,
ki odnaša ti spomine.
Saj v noči,

Beseda mogočna,
že sama od sebe nekaj pričakuje,
s težavo izgovorjena,
še težje storjena.

Kdo si, invalid?
Morda ti, ki manjkajo ti udi,
mogoče ti, ki le nemoč ti življenje nudi,
ali ti, ki iz dneva v dan preklinjaš svet,
ker zaradi lastnih kompleksov si prizadet,
se lahko serijski ubijalec
šteje zraven, kot so-tekmovalec ?