Večnost prav vse spreminja
iz ene v drugo tvar,
kot človeka me opominja,
da oblikuje vse notranji žar.

Neskončne poti so vsega
kot črte, slične so nam,
nikjer konca niti smrti življenja,
v duši je večnostni hram.

Kaj je zadnji izdih telesa
le razgled novih daljav,
kjer se znova v novo širi,
duša brezmejnih vonjav.

Ko sem v nekem ženskem magazinu
zasledil članek o genski analizi,
kako lahko zdaj že iz vzorca sline
prek pošte ugotovijo naše korenine,

sem hitro iz pete par pljunkov nabral,
kar najbolj nagravžnih in jih odposlal
na ta inštitut za DNK analizo,
da zvem če sem Slovenec ali rabim vizo.

Teden dni je okrog, ko dobim telegram:
Gospod Matej Krevs, vi ste en teleban,
take stvari se zapre v epruveto,

Dekle hodi sama v trdi temi,je zima in začuti,da ji srce igra veselo melodijo,pesmi,ki si jo je zaželela.

Veselo je pogledala v zvezdnato nebo in sanjala fanta na belem konju,da bi bil le njen.

Čez noč je postalo to dekle pevka in prepevala je zanimive pesmi.Fant jo je imel rad in vsi ljudje.

Kot da je ni, a jo čutim.
Z nasmehom skrivam skrivnost njeno,
Skrito pretvarjajoč da nisem ujeta
V globine ki posrkajo, a ne spustijo.

Kot da je ni, a vem da obstaja.
Napolnjuje sleherni kotiček uma, srca.
S kremplji pošastnimi ne pusti blizu
Nikomur, niti meni da bi se rešila.

Kot da je ni, a se bojim,
Da mogoče je bitka zgubljena,
Da nikoli ni bilo niti upanja za zmago,
Kot da je vse vnaprej bilo zapisano.

Pozabljam vse,
kar ni in kar je,
četudi obstajaš,
pozabil sem te.
Brez spomina živeti,
res je lepo,
saj vse zdaj pozabim,
za kar mi je hudo.
Ležim sredi trav,
opojnega vonja,
potujem v nebo,
tja za obzorja.

Na kavču ležiš gola in si poješ Tinderstickse. Včasih boli, včasih ne, iščem po kuhinji čisti kozarec, da pogoltnem tableto. Zunaj na ograji čemi vrabec in naju opazuje. Televizor nemo priča o svetu zunaj, v kopalnici teče voda čez rob, steka se v jašek na tleh. Nič mi ne pride na pamet, da bi prekinil tihožitje tega nedeljskega jutra...

Presedajo čestitke, mi vse fraze,
ušesa sprejemajo jih že iz navade,
ki zaželimo si jih v dnevih teh,
včasih silijo že kar na smeh.

Naj tokrat spremenim,
drugače vsem vam zaželim,
da bolezen vas bi zgrešila,
dobre volje, smeha podarila.

Zamere, prepire naj čas prežene,
prijateljstvu bo vzklilo novo seme,
zaupanje baj spet nas vse poveže,
kruh vsakdanji vsem debelo reže.

na bolšjem trgu delovne sile
ni bilo odmora za malico

pozabil si že
kako so te dostavili tja
v razmajanem obtolčenem folksvagnu
sto na uro brez omejitev
nazaj v prihodnost

prijazen prodajalec puhlic te je vestno popisal
in ti odmeril mesto med umazanimi stojnicami

Snežink na stotero zastira mi pogled,
a na licih v srcu mojem je nasmeh,
popoldan je, k noči se nagiba,
ko sneg mi hrib in dol prekriva.

Le padajte, Božični čas prihaja,
dan prekratek, sonce že zahaja,
za oblaki skrilo se, le hladen piš,
z gozdov prihaja, veje okoli hiš.

Zapadel spet svež je sneg,
sopotnika mraz sta in led,
a nekarim hlad poln je srca,
žal brez ljubezni ob Božiču zazna.

Hvala za vse s tabo preživete dneve,
hvala za vse objete noči,
hvala za vsa nežno prebujena jutra,
in hvala za vse česar več ni.

Hvala za vse nasmehe, poljube, dotike. Hvala za vse objeme, klice, mežike. Hvala ti za vse kar si mi dala, in za vse tisto, za kar nisi bila zrela da bi znala.

Se vije ta sonet,
pri vsaki od mojih deklet,
v spomin je ta zaklet,
moj biti more več ne odet.

Ene ga preberejo,
druge ga zakurijo,
nekatere mi ga vzljubijo,
nekatere pa zavržejo.

A to večni bo spomin,
na sonet ta fin,
ki vije se že od korenin,

Sergeja, ti ljuba moja draga,
zakaj ti tako si nagajiva rada?

Me zavajaš v veliko stvari,
tvoj pogled me kar stopi.

Ko jaz zazrem se v tvoje oči,
vidim popolnost v tvoji tej lepoti.

Ampak tebi do nasmeha ni,
in moja glava že čisto prazna je, brez možnosti.

A zaman se ptica dere mi nikar,
kajti to le najina je stvar.

Ko ptica poleti,
vsa srečna se nam zdi,
ko ji življenje se odpira,
nova pot se ji utira.

Tako ta ptica kar leti,
med vsemi kraji,
dokler tam se ne ugnezdi,
kjer najtopleje se ji zdi.

A ptica to mi prispodoba je,
ta prava v srcu skriva se,
to ljubezen res ta prava je,
ki Sergeja, jaz jo čutim do tebe.

Kaplja se vije,
kapljica pada,
kapljica pada,
a nikoli se ne posuši.

Teče in teče,
več ustavi se ne,
izvabljajo jo stvari,
ki nič veselo se jim ne zdi.

Že solza rosi mi oči,
teče mi po licu iz oči,
že sveti na blazini se mi moji.

Na vojnem prizorišču za neki novi
partizanski film so nas, statiste,
preoblečene v belogardiste
postavili pred zid, nam s črnimi trakovi

zavezali oči in nas na surovi
stotnikov ukaz postrelili vse v istem
hipu, kot prave kolaboracioniste.
Ko smo že petnajstkrat zapored vnovič

zamudili to našo lažno smrt,
vzkipi nad nami režiser, ves mrk:
Na noge, svinje, vstanite, prekleti

Tovariši! Hudo mi je med vami
in vest me peče, ko vas vidim stati
ob stružnicah in hrupnih avtomatih
po cele dneve s trudnimi nogami.

Saj nisem zmeraj bil na vaši strani;
zaničeval sem vas in sebe hkrati,
kot Cankar, ko tajil je lastno mati,
tako sem se vas sramoval še lani:

A letos sem spoznal vso svojo zmoto,
dojel krivico sem, ki vas razžira;
zdaj vse drugače poje moja lira:

Kadar poneso k pokoju
me nekoč iz rodne hiše
tja na britof, med mrliče,
ali, če bom padel v boju

in na tujem v skupnem grobu
našel zadnje bom ležišče,
naj takrat nihče ne briše
solz si iz oči; v tem grobu,

glejte, spal bom jaz bolj trdno
in vsekakor bolj brezskrbno,
kakor v perjanicah vi!

Ne bom se zadržal na takšnem obrežju
kjer mimo njega valovi hite,
rajši posedam ob mirnem jezeru,
razmišljajoč o usodah, ki z nami žive.

Kaj je usoda, pogled lepe žene,
katere fatalnosti se ne bojiš
ali še hujše bistrino gladine,
ki vabi te vase, ker nje ne dobiš.

Napisati je treba pesem sproščeno,
primerno in lično ter nezamorjeno.

Pesem popelje te v dimenzijo,
kjer nove razsežnosti mase dobijo.
Kjer se kamen ob vodo spotika,
zemlja pa iz rastja veselo vzklika.

Pesem popelje te v dimenzijo,
kjer brez vojn in nasilja v miru živijo.
Kjer svobodna je vsaka prav vsaka oseba,
sveta lepoto, barvitost pa pesnik opeva.