Slast laganja je v izgovarjanju besed.
Tudi ti lažeš zato?
Da lahko izrekaš, hlastaš po zraku?
Da tvoj glas pada na vroča telesa,
da tvoj glas brede po najglobljem?
To si želim,da mi lažeš!
Da vdreš vame z glasom,

Naj bom srečna...
S kom?
Lahko sem le z njim.

Naj najdem svoje sanje..
S kom?
Najdem jih lahko le ob njem.

V tebi sem našla svoje sanje,
s teboj sem se znala smejati.

V tebi sem našla svojo srečo,
s teboj sem znala čutiti,
sem znala odpustiti.

Poljubi me nežno in vroče,
objemi me močno,
pokaži, da me ljubiš,
pokaži, da življenje je lahko lepo.

Najina ljubezen je bila čudna,
veza brez veze, brez začetka in konca.
Nisi mi bila tako blizu,
da bi občutila bleščeč sijaj.

Oprosti za vse nežne poglede
rojene v sanjah o sreči,
oprosti za vse kar sem rekla
ali sem hotela izreči.

Dovoli mi,
da sem nestvarni svet,
da sem veter,
da sem morje.

NA RAVNEM PUSTEM POLJU

HIŠA

NA RAVNEM PUSTEM ZIDU

SLIKA

Morda se zaljubim vanj,
mu šepetam rože in sonca,
poljubljam njegovo dlan,
Rimsko cesto do konca,
morda se res zaljubim,
in ne bo več tako sam,
a pravljic ne obljubim,

Napiši, če imaš hrabrosti,
da te zjutraj pojedo zveri.
napiši, če si dovoliš,
o pretekli noči, peklenskem jutru.
Piši, če tako preženeš bes.

Ne najdeš se v temi,
ne vidiš in ne slišiš,
misel je umazana,
z iskušnjo nemočnega.

Pisana mavrica v modrih očeh
Fanta ki ljubi vedrino in smeh
Mavrico fant nam podarja
Da vidi jo tudi v drugih ljudeh
Fanta pošilja nam modro nebo
Mavrico pisano za vsako oko
Ne brani se te čudovite lepote

Razblinjajo se nežne sanje
Vse upanje, pričakovanje
Ki je kot tanka nitka vtkano vanje
Kot nežna meglica
Nad samotnim jezerom
opazujem jo kako
želi si obdržati prvinsko podobo

Misli sem si,
zdaj je čas,
ko moram iti
z jutrom v novi dan.
V to mrtvo reko,
ki odteka
kdo ve kam.

Si najzvestejši
Zato imam te res najrajši
Ne zameri mi
Ker pišem ti
Ne morem se premagati
Saj so moje misli le pri tebi
Zjutraj ko sonce me obsveti

Zakaj bi odprla oči,
se zazrla v pust bel zid,
oblekla zmečkane obleke,
spremenila svoj obraz,
odšla med tujce...?

Moj vidni spekter se je zožil,
   tla so se mi zamajala pod nogami,
gore so se rušile
   in reke narasle čez bregove...
Ogenj je zajel drevesa,
kriki prestrašenih ptic so parali možgane...

Rada bi čutila tvoj hrapavi jezik
     na vsakem delcu mojega posušenega telesa...
Rada bi čutila kako čistiš iz mene umazanijo,
     me napajaš s svojim vonjem...
Rada bi odprla oči
     in začutila, da si me vrnil v življenje...

Sem kar utihnila ob vsej tej tvoji nedolžnosti…
Se nasmejala ob tvojih predrznih idejah o tem,
Kar jaz po tvojem mnenju čutim…
Nisi razumel...silil si dalje…
Z jeznim renčanjem sem se otepala tvojemu
Poskusu, da mi vstopiš v glavo…
Sovražim to!