Od Ita
|
Zapleši na mojem grobu, v objemu noči.
Nikar ne joči, ker me več ni.
Končno sem prosta strahov in želja.
Lebdečo v temi, osvetljuje me Luč,
Na krilih Molitve miruje moj um.
Ne boj se moje smrti,
Zapleši, zapleši v svit novega dne.
|
Beri dalje...
|
|
Od Ita
|
Nakopičeni trenutki Zlivajo se v podobe Ob zavesti In brez nje O katerih Ne izvemo Od kod prišle so |
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
Čudo je, da se na dnu lahko zvrti nekomu od miline. Čudo kot mavrica
|
Beri dalje...
|
|
Od Turi
|
Sedim, skušam umiriti svojo misel, čakam, ne gre, poskusim vnovič, osciliram, parodiram med živčnimi končiči svoje zavesti in iščem besedo, odtenek blond las in belih čeveljcev. Mrzim poeta pijanega od nje ob polnoči,
|
Beri dalje...
|
|
Od Wailing Wailer
|
S smrjo minejo vse želje, tiste želje in veselje, ki krasijo nam življenje. S smrtjo pride tista sreča, sreča, ki se v peklu veča. |
Beri dalje...
|
|
Od oljarical
|
Se prepleta pogled Dveh parov žarečih oči Poslušam njun klepet veliko si imata povedati Ljubim te zašepetajo modre oči Last postavnega mladeniča Ki z očmi ji nežno šepeta |
Beri dalje...
|
|
Od Neva
|
Od koga sonce se odžene, komu bo podarjen dan, besede davno izrečene, in prepevaš čisto sam. |
Beri dalje...
|
|
Od Hanna
|
Prišel si..., me popeljal v popoln svet, mi izpolnil sanje, mi obljubljal prihodnost. |
Beri dalje...
|
|
Od Turi
|
Metamorfoza izpraznjenih aforizmov, betežna sekvenca valovnih dolžin besede. Nihanje-večna razpetost intelekta. Fantom se izvije pohlepnim, veter brije bolj kot prej. Človek, genski zapis matematične natančnosti, logike ni, je pa sonce.
|
Beri dalje...
|
|
Od oljarica1
|
Žalostna poeta Se zatekla je v skalovje Gleda penasto valovje Ki razburkano ječi In zaletava se v skalovje žalostna poeta Joče, hlipa in ihti |
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
V misli drugega me zakoliči. To cvetje, ki več ne diši, kot dvojnost, blaznost, prestrašenost. |
Beri dalje...
|
|
Od oljarica1
|
Je Prešeren bil poet Vendar ne za tisti svet Se prekmalu je rodil In od žalosti zapil Jaz pa rada bi bila V tistih časih damica Ko bi srečala Prešerna |
Beri dalje...
|
|
Od oljarica1
|
Kakor srečna ptica v letu Sprehajam se po internetu Od ranega jutra do pozne noči Srečujem se z virtualnimi prijatelji Zjutraj se pozdravimo Malo se pošalimo Pošto si izmenjamo |
Beri dalje...
|
|
Od oljarica1
|
Sredi zasneženih trav Širnih belih teh planjav Se sprehaja mrka dama Prazno gleda v beli svet V želji da pomlad bo spet Ko zapojejo sinice Jo obiščejo grlice |
Beri dalje...
|
|
Od Hanna
|
Težko in boleče je nekoga poljubiti, se mu prepustiti, ga objeti, mu srce razodeti, ga ljubiti,... nato pa mu reči, da mora oditi. |
Beri dalje...
|
|
Od Wailing Wailer
|
Preko bele poljane letele so vrane od vina nažgane. Nihče ne ve kako, nihče ne ve zakaj,
|
Beri dalje...
|
|
Od Neva
|
Če bi lahko vrnila čas, ne vem, če bi hotela, še danes vidim tvoj obraz, ko zadela ga je strela, nisi vedel kod ne kam, z razgaljeno resnico, nisi mislil, da jaz znam |
Beri dalje...
|
|
Od Hanna
|
Bil si kot sončni vzhod, ko si se prikazal in od tega trenutka, sem se bala sončnega zahoda. |
Beri dalje...
|
|
Od felicko
|
Sem utrujen, a vem, da moram dalje sam, nositi življenja križ - brez žalovanja. |
Beri dalje...
|
|