PESEM VRTNEGA PALČKA

Ej, ko bi vedeli,
pa ne vedo,
zakaj črički pojo
in zvezde sijo.
Kdo roso je zlil,
kdo stkal je nebo.

Mislm,
Ti!
K rabm,
te ni!
Ha!
Z mize jemleš.
Brez vprašana?

Vreščanje malih krikov
ki se še rojevajo
in doraščajo
v materncah mojih misli
je za trenutek
preglasilo Trenutek

Nežno brišem krivdo s svojih kolen.
Izsušene želje pa praskajo po koži
kot drobne žiletke neusmiljenega vprašanja:
zakaj jaz???
Moja duša je bila hotel za brezdomna čustva
izgubljenega srca, ki pride v lačni noči
in izropa še tisto malo....

Široka je cesta prostora,
vsak tava po njej,
vsakomur je namenjena,
nikoli težka,
zmeraj lahka in prehodna. -
Samo nanjo moramo stopiti,
se z njo zliti,

Sedim na štoru - pod smrekami,
obdan s petjem ptic,
vse dobiva drug obraz,
tudi sam postajam drevo, del gozda.

Duša je polna, ko zrem v noč,
topla in mehka,
napaja jo tisoč misli,
mesečeva srebrnina,
radost.

plaval beli je labod
po reki dravi,
na nebu lesketalo se je sonce zlato
in na reko stegovalo svoje zarke...
 

Kar je globoko,globoko brez dna,
kar povedati se ne da.

Kar je nevidno cloveskim ocem
in neotipljivo rokam vsem

V sijaju sreče pušča sledi,
v tišini neskončnosti vedri.

Vsak njen pogoj je najmanjša žilica,
ki jo brusi življenjska pilica.

Ce mogla bi jih
vse zajeti,
vse trave sumece,
vse roze dehtece,
vse zvezde
na nebu svetlece.

V okvir človeških zmot zazrti se učimo, kaj je tam…
In spet iščemo dragulje na paleti tujih sanj…
Drugi pojmi, čudne misli nas usmerjajo vso pot…
Ne vedoč, da smo v zmoti, se oklepamo zarot…

krneki

Tega mesta ni na zemljevidu, 
Kartagina sem ljubezni tvoje,
v njem živim kot v prividu,
v pesek skrivam misli svoje.
Nekje na robu sem obstala,
kot da nisem nikdar znala
poljubiti, ne objeti,

Sanjam realnost,
zidam svojih misli korake,
prepleskam črne zidove,
a pustim odtenek slabega,
brez slabega ne bi bilo dobrega,
veselja ne brez žalosti,
zgradim,

Izgini stran, prekleta baba, izgin mi spred oči,
Pogled na tebe je dovolj, da mrežnico slepi,
Pober se že, zahojen šus, ne stokaj in ne jamraj mi,
Ne morem te poslušat več, gluh sem, pa še uho boli!

V kolikor si ne priznaš, da tudi ti si isti…
Da tvoja pota so le laž, privid na modni pisti…
Nikoli pač ne boš dognal, le brez vse te nesnage…
Ki vlačiš jo seboj povsod, lahko prideš do zmage…

Kdo si ti, ki zarevn mene spiš?
Ti, ki srečujem te na svoji poti?
Ali te poznam?
Mogoče sem le v zmoti,
ampak zdiš se mi poznan,
a slika tvoja zgublja se v pustoti?

Utripajoče lučke na nebu,
vsaka skriva v sebi napoj
neizpolnjenih večnih želja.