Turobno jutro,
prebuja se nov dan.
Prši.
Vse spi - še lovec.
Le gora s kamnito plešo -
bedi.

Leta naredijo svoje,
od usode pobegniti se ne da.

ura je že krepko pregloboka
da se ne bi bala potopa
v neke turkizne oči
prebledele reke spomina
ne bom niti gledala nanjo

zvezana z nitmi nedokončanih zgodb
v tem mračnem hodniku
napolnjenim z množico pogledov
ki so toliko časa obračali črke
moje nedefinirane podobe iskanj

Zrenje v ...
Zrenje v ...
zrenje ta v en dan ...

Kam me pejle pot...
Kam me pelje pot...
kam me pelje ta pot ...

Pozdravljene sorodne duse
Prav vesela sem, da sem vas nasla in tako lahko z vami izmenjujem misli, ki se iztecejo v rimo.Predstavila bi se kar z nekaj besedami in pozneje vec; moja mapa je polna, vzdihov, solza, smeha in radosti; obcutkov, ki so se zlili v stihe.

Vsak dan znova preseneti te življenje in še kdo.
Poželenje, hrepenenje, radost, žalost in slovo.
Včasih  hudomušnost všečna, ki posije  iz oči
nekoga, ki še zmeraj sanja, tudi kadar se dani.

Sem skoraj samo beseda
vanjo stlačim več kot v žepe
in torbico z make upom vred.
Nadomešča me povsod,
razen pri frizerju.
Ne vem od kdaj me je tako malo.

Modri safirji so moje minule sanje
o mehkobi poljuba sredi nasmeha
ki me boleče oplazi iz neznanih oči.
Črna ebenovina je moje treznjenje
vsakdana napolnjeno s kofeinom
in praznimi besedami, da mi je dobro.

prišla bo
kot cvet
cvetoč
vsa bela

V tujini me sprasujejo ljudje:
kdo si dekle veselo,
od kod si se s pesmijo vzelo?

Iz stajerskega belga mesta
kjer Lent koncuje se,
moj koscek doma je.

Jaučem i drhtim, jer me boli…
Bol je to drugčija nego one,
Što jih susrečem svaki dan,
Kad prolazim kroz život drugih ljudi,
Koji pate na način, koji nije sličan mom…

Mogoče res nisem tako
močan, kot Johny Bravo
In raje zlezem vase kakor
polž, kot, da bi tvegal glavo...
Verjetno nikdar ne bom
mister interneta
In za preskočit pručko
vzel si bom pet milj zaleta...

Vstopu sem v novo dimenzijo,
Poslal sem ljudstvu svoje sporočilo,
Prižigajoč jim novo luč na nebu,
Naj se pripravijo na moje obhajilo.

Ko sam zrem temi v oči,
Me božajo tvoje dlani,
In tvoja koža mi diši,
Mi šepetaš, da moja si…
In spet v resničnost prebudi
Me voda, ki iz oči polzi…

Včasih vzamem v roke svinčnik,
Da misli rimaste na list prerišem,
In kadar mi vrstica ni všeč,
Je fajn, ker jo lahko takoj pobrišem.

Srce na koncu rane
ritmično razbija,
drget valove trese,
nežno jih ovija,
na obzorju rob oblaka
v krvavem siju se namaka,
ustnic sonca se dotika,
ga objema, se umika..

Blizu so šumele
tvoje misli
kot nikdar poprej
so me zadele
daleč v naju
...pa že takrat
slutila sem,

Postal sem čoln
samoten kloven,
ki ob bregu stoji.
Vanj pada dež,
razpada ves,
les trohni.
Las tvojih vonj