1

Z recepturo dneva ponošeni čevlji,
luknja v glavi postaja vse večja.
Pikometer znoja za vsakim ovinkom,
levi ali desni izbiraj po želji.

Sem sanjal le o tebi,
kot puščava sanja dež.
Ni bilo mi mar nasvetov
tvojih znancev že od prej.

Si kot luč pred hišo veliko,
in vabiš nočne ptice,
da ostanejo brez kril
za lučjo to.

je važno kdo sem jaz?
in kdo ti?
je važen svet okoli naju?
si resnica res le ti?

Dajati, sprejemati,
besede polne.
Ko si dal, si že sprejel.
Kdaj boš to dojel?!

Po skušnjavi njenega telesa
drsi pohotna roka človeka
hrepenenja, poželenja.

Strast umika oblast
mišljenja moči.
Hlopenje,

Kdo krati vam pravice
kot da nočne bile bi tatice,
kdo noče priznati,
da med enakimi ne obstajajo tati,
da ostale bi svetnice,
ki kratene so vam bile pravice
svetosti izvorne modrosti.

Zdaj sijejo zvezde
zame vsaj malo
tudi podnevi
In ne hodim-
lebdeče plešem
nekaj prstov nad tlemi

V zbledelih že črkah starega stiha,
v rimah davno izpetega poeta,
usoda se z njegovo mi prepleta,
ki srkal nektar je vrelca navdiha.

Rožnato te ljubim do rdečega,
ko me z dotikom spreminjaš v zlato,
ležim v zelenem in vse diši po pomladi,
in nad nama sedma luna,
vsa namagnetena.....

Čaraš vedno bolje....

Zbledelo je vse, vse kar sem čutil,
srce razklano je na pol,
neke noči, kot je nocojšnja,
z drugo v mislih, bom zaspal.

Stojiš na samem kot drevo, s prgiščem ljubezni,
ki preganja sence razvejanega dvoma.
Šum popotnice se ujame v krošnjo tvoje pesmi,
ki otožno odmeva v njenih mislih.
Njene sanje so že davno utonile v obzorju pozabe,
a zadnji žarki pogrezajočega sonca ji privabijo nasmeh.
Prepozna melodijo.

Saj bi rada zaplesala,
prej mi ti podaj roko,
tisto, ki lepo poboža
mi koleno in uho.
Pogum sem nekam založila,
bosa rajati ne znam,
nasmeh bi rada ti vrnila,

Mi je poznana in že jo čutim,
mojemu srcu odnesla je sen,
zlato je v njenih laseh,
še sonce ne sije lepše od nje.

Daruj me tvojim slavnim rukama,
jedinom željom moga tijela.
Oslobodi od čekanja tople dlanove
i pred požudu mojih prstiju
iznesi mirisne ženske latice.

Tvoj vonj sem dolgo v sebi nosil,
srce se je drobilo v prah,
hotel povedati sem vse kar nisem,
pa sem raje pisal pesem.

Skozi modrino tišine
gromko odmeva praznina beline
če je ne slutiš

Pegaste oči prilepljene
na mavrico besed
kakor krzno mehkih, toplih
-- goli smo

Neodkrhljenih sedem marčevskih zvezd
svetlobni napisi na svodu nebes
sijejo sanje umrlih teles
okrogla kolesa poganjajo tok