Od Zal Kopp
|
Uvijek kad ostanem sam,mila, kroz nesanicu doleti plava ptica i tvoj osmjeh na postelju spusti. |
Beri dalje...
|
|
Od Neva
|
Če hočeš, me lahko kaznuješ z molkom, seže do srca, globje ne. Če hočeš, me lahko raniš z besedo, seže do korenin, globje ne. Če hočeš, me lahko pozabiš |
Beri dalje...
|
|
Od Neva
|
Pogozdujem svoje sanje, v svoj vrt sadim drevesa, želim si nežnih pravljic izpod tvojega peresa, želim puhtečih si meglic, zlatih pajčevin, tančic, smehljaj neba, objem noči, poljub želja in petje ptic....
Pogozdujem svoje sanje, v svoj vrt sadim najlepšo rožo,
|
Beri dalje...
|
|
Od Neva
|
Ne zemlja ne zrak naju ne rani, ne praznine tega sveta, jutranja zora naju predrami iz razbolenega, mračnega sna. Kresovala bova skozi življenje, oba ognjena sredi prostranih voda, zasajala bova ogenj,
|
Beri dalje...
|
|
Od AndrejT
|
Moj párazol
drsi po hribu.
Pastir me kliče.
Piščalka pleše
v ritmu sonca.
|
Beri dalje...
|
|
Od AndrejT
|
Končal sem noč kot tudi dan. Končal sem svet, kjer si ti.
|
Beri dalje...
|
|
Od LeonZion
|
Leži v banji in obliva jo prijetno topla voda rdeče barve in misli na dež in na vrata trka mama rabim kopalnico kriči in ona misli |
Beri dalje...
|
|
Od stor
|
Gaz v noči dela sence njenemu obrazu... znova ves molčeč sledi smerem, ki vidi jih že zdavnaj vrisane v mrazu in misli svojo pot... kot bel metulj vijuga se po tratah sredi rož, pa se zabije v mrežo. |
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
Veliko možnosti je za eno samo pesem. Izbral je najslabšo. Tisto, ki je iz srca in je za včeraj. Drevo ni imelo misli, in lahko si drzneš verjeti, da bo potok usahnil že za prvim bregom, brez rib, neznansko utrujen in gluh. Koraki so šepetali kozolcem in Srpan ni požigal streh, kot že tolikokrat v tej zapuščeni grapi.
|
Beri dalje...
|
|
Od felicko
|
Ni več ljubezni, umrla je, umrla je, ni več radosti.
|
Beri dalje...
|
|
Od Starspawn
|
Prelomljena si v zraku, skozi katerega te gledam, tvoj pogled držim v dlani in ga dam v žep. |
Beri dalje...
|
|
Od Neva
|
Sem rana, ki se ne zaceli in čas je slab zdravnik, nič ne pomagajo kopeli, v trpljenju našla sem zapik. Le tvoja pesem me tolaži, z njo se mi moj svet odpre in izogibam se blamaži, |
Beri dalje...
|
|
Od Neva
|
Nekega dne bom prišla in odvrgla vse stvari, ostala bova le midva, sredi razbeljenih morskih čeri, ne bova izgubljala besed, prepustila se bova toku,
|
Beri dalje...
|
|
|
Od Barb
|
Ne nisem preglasna in se ne ponavljam ko čez soline odmevam da sva
|
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
Kdo nama meri čas da se z bežnimi dotiki in pogledi odštevava da z neizrečenimi besedami množiva napetost kdo nama meri čas |
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
Videla sem v tvojih očeh kako te gledam ko se tvoje telo dotika mojega poželenja takrat svetovi bežijo na krošnje jesenskih dreves mrak zaostaja minuto trideset |
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
(Za Marka) Nekdo je naslikal morje v tvoje oči vanje je kanil sol na njihove obale posadil visoke bore tako tvoje solze včasih dišijo
|
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
Že dolgo se ne dopolnjujeva več (tu manjka minus tam plus) enačaji pod(p)irajo prazne stene najine zagledanosti ne vidim več otroka v sebi
|
Beri dalje...
|
|