Od Barb
|
Tvoje telo odkrito odstrto zame kot odeja za popoldanski počitek golo izklesano v reko v hrepenenje
|
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
Stokrat izgovorjene besede ne govorijo isto ne sprehajajo se po isti poti v verze in ne izvabijo istih tihih pogledov iz istih ljudi
|
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
Se je ujela na laž tistega medlega januarskega večera tvoja senca zdaj leze
|
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
Samo jaz te znam prebrati sestaviti kretnje v namige pričarati poglede v pomen dati iskro besedam
|
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
Ob oknu brez okornih korakov na sedežu št. 36 na neskončni valujoči cesti plavam z galebovim krikom v srcu pobiram sledi rib v plastično vrečko da lahko mislim misli morskih deklic žagam drevesa za najin drevak
|
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
Iztrgam te iz korenin poezije tujec navdiha kradeš poljube rimam in jih sestavljaš v pisan pas da mi ga zavežeš prek oči zakrije pisane vžige nenapisanih ne odhajaš s prepričanim korakom
|
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
Ta pesem je moja hiša, zgrajena s pomočjo tvojih rok. In okna ogrnjena v hladni dih tvojih besed se razmnožujejo v belo svetlobo. Male rože z mojih lic zalivaš s sladkobo tvojih dejanj. Ko vstajam v tej hiši,
|
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
Široko odprte oči kot širno morje, kot neskončna širna planjava, kot sonce (ki bo padlo v jezero), kot veter, vedno odhajajoč, kot mlado srce,
|
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
sivi prod je tišina je rosa voda je življenje drzno rojeno iz zvezde
|
Beri dalje...
|
|
Od Barb
|
Če zagrneš poletne zvezdnate galaksije, da ne vidijo čez preprogo neba, izginejo še tiste medle sence, a le na videz. V resnici se skrčijo v ljudi, |
Beri dalje...
|
|
Od stor
|
Preostajajo mi ustnice, ki sem jih zapisala morju. Nikjer drugje ni toliko besed in šepetanja, toliko ljubezni in igranja, vetra, diha, barv, |
Beri dalje...
|
|
Od Neva
|
Tvoja beseda mojo zapeljuje, jo boža na svili in novo rimo snuje, beseda je moja kot žametna koža dehti od strasti, kadar očara jo roža. |
|
Od Neva
|
Tam, kjer svojim željam branim, so v tvojih ostale skrčene moje dlani, tam so ostali moji poljubi, ki sem jih žgala v tvoje oči, tam so ostale vse najlepše misli in |
Beri dalje...
|
|
Od LeonZion
|
E202 vsak nadomestljiv E953 drobec med miljoni E543 zakaj me ne pogrešaš |
Beri dalje...
|
|
Od Yggradsil
|
Prišla si. Ne ti, nekdo drug; brezimen, neznan. Zvezan bi se vrgel v rumeno reko pod rumenim nebom in žareče bi sonce pestovalo groteskno napihnjeno truplo minule zavesti. |
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
poveličujem odpadli material veter mi ga vedno spretno nosi pred vrata mojih orosenih oči vsa navlaka se prijema na zrklo da čutim vso to težo preteklosti nekoč uporabnih spominov (uporabljenih, že recikliranih) |
Beri dalje...
|
|
Od AndrejT
|
Z deformiranim očesom hodi po cesti. Njegov obraz je kot fasade na njegovi desni.
|
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
1 Vseh teh trupel ne bom nikoli mazilil. Trupel dni zavrženih kot stare cunje, kosti ur, oglodanih od dolgočasja, žile minut, nataknjene na kazalce, utripe sekund v trenutkih, ko srce ni bilo. |
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
1 Včasih v meni bedijo Ahajci - črni svatje, tatovi teles, darove prinesejo v zguljeni malhi, s kremplji zariti v stene besed. Gole lolite zakrijejo prsi, s tančico posmeha v igri laži in vabijo snubce v hišo veselja na kupo užitka in mlade krvi.
|
Beri dalje...
|
|