Od Biba
|
izdelovalci maket se igrajo postavijo jih v vrsto po dve in dve po namembnosti kvaliteti materialov estetiki funkcionalnosti odrazu namembnosti
|
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
Močneje, da bo bolelo. Z žllico po prstih, s smehom po glavi huronskim. Navaden dan. Enoličen. Gostilne odpirajo vrata, iz pekarne diši kruh. |
Beri dalje...
|
|
Od Daimon
|
Besede in stvari. Ne prenehajte prihajati smuknite mi skozi špranje pomarančnih kukal in |
Beri dalje...
|
|
Od Daimon
|
Prebiram prepade človeku na razpelu spremeniš se v dvojnost obsediš na čoku pred srno pod vejo
|
Beri dalje...
|
|
Od Daimon
|
Z neba se nekaj cedi svetloba in norveški naglas sprememba sem omikan kot Shlegel na obeh straneh berlinskega zidu Antičen. Klasičen |
Beri dalje...
|
|
Od Alenka
|
Vonj po morju. Tisoč dni samote.
Na pomolu v Portorožu.
|
Beri dalje...
|
|
Od Alenka
|
Z ljubeznijo je vse mogoče.
Lahko si najsrečnejši človek na svetu.
|
Beri dalje...
|
|
Od Neva
|
Kako lepo je stati na začetku in imeti vse pred seboj.
In potem nekdo vzame škarje, vse razreže, ponovno sestavi in vmes izgubi celo tvoje življenje.
In ti živiš trenutek, ki ni tvoj. |
Beri dalje...
|
|
Od Neva
|
Plešem svoj poslednji valček, dvigujem se na prste, valovim v tročetrtinskem taktu in se razgledujem po dvorani življenja. Narahlo se zavrtim mimo vazice na sredini, kjer se v ritmu zibljejo tvoje rože iz nočnega vetra. Edine moje rože. Pomirim se z usodo, ustavim korak, |
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
Pesem naju tepe med vrsticami. Išče strani zlepljene, liste iztrgane. Besede po dežju zlite v mavrico in odvečni balast pike na koncu začetka. |
Beri dalje...
|
|
Od Neva
|
Sem lepa, prevzetna princesa zakleta, v tej temni noči sam vrag vame skoči mi gumbe odpenja, po vratu poljublja, zaklinja, zaklinja, ljubezen pogublja. Po obrazu mi orje, po drobu me rani, poljublja, poljublja, spomin se izgublja....... |
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
V kraju ki ga ni pa bi moral biti nekje, kjer prideš od vsepovsod gledat predstavo otroštva, brez obžalovanja v očeh, brez spomina na mrtve, brez tolažbe za žive, kot upanje, ki ne sluti, |
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
Sanjal sem, da pada nate poševni dež z okusom pelina. Nošen na krilih slamnatih ptic, opit od prastarega vina, da pada name poševni dež. Vse kaplje
|
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
Gre rado navpik, redkeje na križ, pogosto na štrik, najrajši na nož. Z rezilom na vrat, z glavo na tir, z očesom v cev. V tretje za lon, |
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
Žeti strnišče,
sejati ledino,
garjavo kljuse,
z ovseno vsebino.
|
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
Poznam te po številu črk, ki so jih položili vame in silijo na jezik kot besede. Poznam, |
Beri dalje...
|
|
Od Kvazimodo
|
Koliko ljubimcev pozna tvoj trik čarodejka, ko skozi priprte veke sežeš v rokav, kjer se pretaka sladkoba in s plaho desnico |
Beri dalje...
|
|
Od Yggradsil
|
Včasih se zasanjano zagledam v mrenasto nebo... Kdo si? Prisotnost junijskih noči, ujeta v mrmranju vetra, v valovih z obal somraka;
|
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
Zapiram se v pot tujega koraka. Gledam vstran. Da ne spregledam sebe. Posvajam tebe. Moj korak.
|
Beri dalje...
|
|