Danes bova klepetala,
upati ne več ne smem,
jutri bo veliko dela,
dan bo kakor narejen.
Razkril boš kako lepo misel,
od kod neki je prišla
in jaz bom vsa vesela,

Po mestu se nosiš kot pav,
živiš v prepričanju,
da vsako dobiš, ki si jo zaželiš.
Pri meni vse besede so zaman:
hiša, avto, denar..
ne trudi se, le utrujaš me!

Ljubljani se duša ugreza v ure
oči si pomaneš že reka preteče
stoletja pred sabo pustiš zgodovini
s sekundo vsvetli te v blisk pozabljenja
prekleto!
Prekleto preteklo ujeto v tišinah.
Norosti krepost bom zaplenil

Kri svetá tečem,
praznin prenahranjen.
pridi noč vame
da skozte zasvetim.
zametem te čase
v najem ti jih dajem
ki prebiraš duhá

Tvoj pogled mi vse pove,
ker skriva se.

Tvoj nasmeh zastruplja me,
ker laže se.

Tvoj poljub me žge,
ker zadnji je.

TUDI JAZ TE BOM BOLELA,

Tonem,
kot kamen v vodnjaku.
Dolga je negova pot do dna,
zavita je steza v blodnjaku,
ki vodi do tvojega srca.
In vem,
da kamor lahko pridem,

Velikokrat se kar vderm vase,
ker nočem biti sama
in te najdem, ker si del moje biti.
In potem govorim s seboj in ti povem
kako čudovito je,
da si v meni
in kako te pogrešam kadar morajo moje misli drugam.

"Želim si šopek ledenih rož in žgočo luno".
"Spet si želiš nemogoče", je rekla modra senca in me pokrila.
"Kaj pa šopek travniških rož, medeno sonce in čisto navadno luno?"
"Ti, lisička ti", je rekla senca in jo odkurila drugam. Še modra ni bila več.

Ostani z menoj,

hočem čutiti svoje telo,
hočem čutiti nemir,

govori mi lepe reči,
ker hočem verjeti in
nočem umreti.

Vsaj ne še nocoj.

Gledam svoj odsev v zrcalu,
želje so zbledele, pogum je izpuhtel,
moj obraz se je izgubil v sivini,
čas se je zarezal vame in upanje mi vzel.

Nimam,

lahko vzamem,
a ne morem vzeti.

Ker nočem izgubiti.

Potopila sem se vanjo.
Dotika se vseh mojih čutov,
popolnoma mirna lebdim v njej.
Vem, da sem tam, kjer moram biti
in ničesar drugega si ne želim.
In ne izgubljam ničesar več.

Govoriš in misliš da slišim.
Sedim in se smehljam,
v mojih zenicah pa divja...

Izbiram trenutek...

Ne vidiš mojih oči,
le redko pogledaš vanje....
tvoj vonj pa me vabi....

Mi lahko kdo posodi očala?
Takšna,
skozi katere se vidi lepši svet.
Nekateri jim pravijo rožnata očala.
Jih kdo pozna?
Jih kdo ima?

Zdi se,
da na vrhu sem!
Pa nisem!
Nisem!

Sedim v mraku..
Z velikanskimi, črnimi krili tema me je prekrila..
Me v temno, nežno svilo ovila..

Rojena iz globine tišine,
tišine, polne kričanja in hrepenenja..
Ta tišina nikoli ne mine,
minevajo le stoletja mladostnega drhtenja..

Devica iz temnega dna Oceana
nalahno plava v temni modrini..
Gladina jo vabi vsa zaspana,
kot ogledalo blešči se v srebrni mesečini..

V temni modrini tonem v neskončnost,
neskončnost drugega sveta, onostranstva;
neskončnost temnega, skrivnostnega življenja,
neskončnost noči, polnih solz in trpljenja,
neskončnost prazne duše in lebdenja..