Kot vsako leto do Božiča,
je čas odpuščanj, spreobrnitve,
ko si pogledamo v dušo,
sklenemo postati drugačni...

Ob prižiganju svečke,
morda ob molitvi v cerkvi,
želimo odpustiti, se spraviti,
pozabiti na stare prepire, zamere.

Toda za to sta potrebna dva,
prizadet in tisti ki je prizadel...
da se spremeni v sočloveka,
postane spet spoštovan.

se spomns,
k prvic vidla sva na solskm se hodniku?
se spomns dregeta ob prvem dotiku?
se spomns k dau si mi t-pru poljub?
se se spomns ush tvojih obljub?

spomnm se te!
spomnm tvoje podobe na temnem hodniku,
spomnm mojga dregeta ob tvojm dotiku.
spomnm poljuba k mi pomenu je use in se vec,
spomnm praznih obljub k nikjer jih ni vec...

zadnjic zrem vanj,
ceprav si zelim to poceti vsak dan.
se zbuditi ob njem,
z njim zaspati,
a se vedno vanj zrem,
ker bojim se priznati.

Nocem,da gre,
ceprav zaslisim svoj glas,
ki poslavlja se.
kot bi se ustavil cas,
se mi je zdelo,
ko me poljubil je v slovo.
kot bi se nikamor mu mudilo,
kot bi ne hotel, da bi minilo.

a si kdaj obcutk meu,
da cuts tist kar ne bi smeu?
in da kasnej ti bo zou,
da si sploh jo spuznou?
te kdaj je blo strah da te bo przadela,
pa ceprou do takrat sta super se mela?
ceprou pomen ti res use,
se zmer strah te je?

tko cutm sama zdej
in nc se ne smej,
raj mi puvej...
da brez veze sm razdvujena,
da strah je brez pomena,
da me ne bos nikol razocaru,
nikol me prevaru,
in da rt meu me bos za zmeri,
use poceu u najbolsi veri...

sploh ne vem kaj nej nrdim,
sam zdej punoc vec nc ne spim,
in vedno pol sprasujm se v druzbi tisine,
kaj bi blo,ce bi blo,
in kako,
in pol mi vedno je hudo,
ker se zavem...
da nikol več ne bo tko,
tko kt ucasih je blo.

skupi prezvela sva mnoge trenutke,
si delila, najrazlicnejse obcutke.
in premagala, nesteto sva ovir,
k bla sva skp, sm nasla svoj dusen mir...

Svoboda, svoboda, svoboda! -
le ta glas se zdaj razlega,
le to besedo čuje;
od brega do brega,
od gore do gore
odmeva...

Pa naj odmeva,
pa naj se čuje,
pa naj zarjove
zdaj čez celi svet -
saj smo nagnali te fašiste v beg,
te krvoločne, sestradane volkove,
ki pijejo nam kri že tisoč let!

Izrezana je zvezda
iz Titove zastave,
raztrgana, prezebla
sred zimske ždi narave.

Pod njo vojak počiva;
zaspal je za vse čase.
Iz srca mu spomladi
rdeči nagelj zrase.

Ponedeljek je najbolj tečen dan, v šolo pridem ves utrujen in zaspan, tudi torek nič kaj boljši ni, učitelj maje z glavo in se mi smeji. V sredo komaj se zbudim, iz avtomata kakav si naročim, ob četrtkih sem vedno nasmejan, ker že vem kaj čaka me naslednji dan. Petki sobote in nedelje to so dnevi za zabavo in veselje, to so dnevi, ko se ne učim in na šolo čisto pozabim.

Gledam
Opazujem
Pogled mi šviga znotraj njih

Dragocenost tipam
Skromnost
Verigo hvaležnosti
Blaženost

Ne stopajo kot svetniki
Ne dihajo kot angali
Ne zibajo se kot veličastni
So le ljudje
Tragični liki v okviru pristne slike

Tih, poznojesenski večer je. Odhajaš.
Stran od bleščave mesta, hrupa ljudi, strad od domačnosti, ki te včasih tako utesnjuje.

Ni ti do družbe. Raje si sam. Sam s svojimi mislimi in skrbmi, za ketere se ti zdi, da te tiščijo k tlom.

Stopiš stran od svetlobe, v temo in tam obstojiš. Čisto mirno. Tiho. Želiš postati delec noči, se zliti z njo.

Misli ti divjajo. V svoji domišljiji poletiš kamorkoli. Počneš stvari, ki so porepovedane. Glasno se smejiš, prevračaš kozolce in kukaš sosedom skozi zavese.

Zlivaš , zlivaš brozgo vsakdana
po grlu,
lepljivo blato prehojenih poti
obleži v želodcu, svinčena krogla
- razjeda.

Požiraš svoj gnev
da zapolniš praznino…
Da utišaš kakofonijo misli…
Da več ne boli…

Iskal sem se pri soljudeh
iščoč pri njih le sebe,
tako sprejel bi moj nemir,
prihod prijateljstva , besede.

Iz dneva v dan je tihi up,
ki ga pogled, nasmeh ustvarja
a jaz gorim za ta odnos,
ki ga narava ponazarja.

Od nje začutim kdaj me vabi
kdaj stopim naj v gozdni log,
a pri ljudeh je vse drugače,
resnico o tem ve vsak otrok.

Oprosti, ne poznam te več...
Sediš pred menoj.
mi zreš v oči,
niti ne spregovoriš...

Pa saj ne morem verjeti !
Le jaz govorim, komu ?
Tebe kot da ni.
Zakaj ?

Morda zaradi vremena,
jeseni, dežja ki rosi,
zime pred durmi,
krajših dni, daljših noči ?

Res mi že preseda,
ta beseda me razjeda,
je kot nezamenljiva,
meni res je ful vsiljiva.

Postala je (kul) moderna,
mega uporabna dan in noč,
res potrebna bo pomoč,
da odide ful za vselej proč.

Mega želja le mi ostane,
da besedo za vselej čas vzame,
v kaj lepšega jo spremeni,
bolj domače naj zveni...

Ta naš alkohol to je naš idol, vsak rad ga pije a se kdo tut ubije ni važn kdaj ga piješ važn da se naliješ, da spiš na avtocesti da so pozitivni testi, da ne nardiš nesreče k pol boš šu do ječe, tm boš umiru nč ne boš komiru, nč ne bo pijače sm neki svinjske krače, zajebeš si življenje da pol je trpljenje, na svetu so budale k bi življenje dale za en požirek pira, da se usaj mau komira, to je naš alkohol k z njim velik dobiš še več pa izgubiš. 

The Pelko

Vprašanja so se v meni prepletla
pobegniti se ni dalo od njih,
prvenstveno me je le eno morilo,
radi česa pride in zakaj navdih.

Čustva v meni so moji valovi
vest in um sta medsebojni vihar,
a jaz v tem kontrastnem stanju
ne morem spoznati svoj smisel nikdar.

Mi um razlaga svet in vizije
vest opozarja, da to ni zame,
a če prepustim se zgolj tem  nemiru,
zavem se, da ustvarjam novo muko zase.

Rad bi vedel kaj je prav,
kot Sokrat rad bi se zaganjal
in podiral meje znanega,
pa se vedno kot v zid v vrata zaletim
in v obupu grlo si izkričim,
saj ne morem onstran sebe, vsega.

Čutim, da le jaz sem na tem svetu, samemu sebi kletka, ovira, zavesa, ki mi pogled zastira da ne vidim pravih stvari. Resnica je torej meni skrita, v tej božji šali.

Povprašal bom oblak,
na nebu plava nad menoj,
le kam pot popelje ga nocoj,
da zvezd mi ne prekrije,
mojih poti v noč zakrije.

A dežne kapljice rosijo,
visoko v gorah, planinah
v sneg se spremenijo,
poti prekrilo kot da jih ni,
morda vrhove sneg krasi.

Jesen se poslovila,
prihaja hladen veter že bo zima,
če sonce našlo bo dovolj moči,
da zasnežene gore z žarki razvedri,
ko v dolinah še listje šelesti.

Živim v čudnih časih, so nerazumljivi,
reklam preveč, čeprav so zapeljive,
TV ponuja vseh arcnij na kupe,
da izpolnijo mi prazne upe.

Odpravljajo kar vse tegobe,
odkritosrčno, brez vsake zlobe,
da čakanje pri doktorjih bo krajše,
se z nimi vse ozdravi, živeti spet bo slajše.

Spet iščejo se krivci , času da poseben čar,
denarja nikomur nezasluženega v dar,
sodišča že iščejo vse nepridiprave,
žive med nami, morda le dar narave.