Pusti me, da se izgubim,
ker sem bila vse
in bila sem vsepovsod.
Beseda ne bo bolela,
ker so bolele druge stvari,
ko sem upala in verjela.
Sedaj lebdim kot balonček,

Si rekel,
da njo imaš rad
in otrok je tvoj zaklad.
Meni praviš to?
Zakaj?
Da mi bo bolj hudo?
In, če ne veš,

S teboj bi plesala......od jutra do čeri,
s teboj bi lebdela.......od neba do noči,
s teboj bi verjela........od dna do konca dni.

Ne veš, kako srce se v žalosti razlije
in potem je vsaka kapljica krvi
kot tisoč žalosti in vsaka zase
bije......

Ne veš, kako se duša v razočaranju razbije
in potem je vsak njen kos

Težko je razumeti,
kako se ljubezen porodi,
ker prelahko je vzeti,
vse dobro od ljudi.
In včasih premišljujem,
kaj vzamem in kaj vzameš ti,
in v sebi se bojujem,

Dopusti mojim ocima da vode tvoje tijelo,
u suncu njihovih zjenica ima dovoljno mjesta,
moje te oci kao vjecna ljubav ljube
i dusa te neizmjerno ljubi, moja zeno,
na usne ti poljupcima mladog ljeta slijece,
ljubi tvoje srce, jer si moje srce.

Nad mene iznenada črno prekletstvo se je zgrnilo..
Le kaj je vzrok temu, da se je to pripetilo..?
Le kaj sem takega tako nápak storila,
da črna tema za zmerom nadme se je zgrnila..?

V čarobni modri noči,
ko vsa Zemlja mirno spi,
biserni labod svoja krila usloči,
drobno solzo iz strtih oči spusti..

Pridi, pridi, lepi vran,
odpočij si na moji rami..
Nikdar več ne odleti stran,
s svojimi temnimi perutmi me objemi in omami..

Stokam, rjovem, kričim..
Tisto luč v daljavi doseči si želim..
Ne morem, ne dosežem..
Pa če milijon niti prerežem..
Še zmeraj me jih bo milijon zavezovalo,
še vedno me bo milijon močnih rok zadrževalo..

Med zvezde dvigujejo se temne sanje,
sanje skrivnostne večnosti..
Kakor majhen otrok verjameš vanje,
so kot čarovnija tvoje gorečnosti..

Izpod črnih las dvoje sivo modrih oči strmi..
Gleda vame in se mi potiho smeji..
Ne vem, po čem tako zelo hrepeni..
Česa si od mene tako močno želi..

Deklica majhna stopa v temi..
Snežno bele so njene krhke ročice..
Žalostno gledajo njene temne oči..
Bose slepo stopajo njene nožice..

Slonim na oknu in gledam v temó,
v zvezdnato temno modro nebo..
Tja, kjer srebrni potočki Rimske ceste tekó,
daleč v globino noči seže moje oko..

Pila sem iz čaše človeka tega,
nisem okusila modrosti..
Izpila sem do poslednje kapljice vsega,
nato pa ugotovila, da pijem iz čaše človekovega zla in slabosti..

O mračni jek jesenskih dni!
Vsak beden list, ki se spusti
kot seraf mehko na zemljó,
strmi skozi sivi baldahin
globoko v zvezdnato nebo,
tja k Pleias...

Bojim se noči,
ko se umirijo zvoki,
misli pa postanejo glasne.
Bojim se,
ko se prikradejo podobe,
bolj jih nočem,
bolj so jasne.

Spet je dan brez tal,

in ne vem kje sem,
pišem morje ti besed
in čakam, da bo kaj potem.
In ni, seveda ni.

Vse kar napišem,

In včasih se mi zdi,
da še zase ne znam poskrbeti,
padam...padam...nujno mora me nekdo ujeti...
Drugič pa je spet tako,
še kar gre in bo že šlo...
Pa ni tako, brez tebe je težko...
Saj sama kar lepo živim,