V meni nekaj krici na ves glas,
a nihce ne ve,nihce ne slisi.
Kot skrivnost me vcasih prevzame,
vpije v crnino brez dna,

Bolestno se s kremplji oprijemam zadnjih kapelj obstoja. Sprana, pozbaljena in obupno prazna tavam po vseh zametkih novih vesolji.

V Franciji požigajo.
Evropa v plamenih.
Nad Lud se prebuja.

Sonce spi/sanja sence;
svileni šali lažne inteligence
plapolajo kot zastave noči.

umika se v hišo najglobje v klet
bi ne poslušal padanja vode
zamolčal bo počival pravi
ne more gledati umiranja svetlobe
že ves dan umira
bi ne slišal utrujenih preletov
listje gori meglena zadimljenost
duhal ne ne

Odkar pomni moje srce,
še preden začelo se zavedati je bitja,
nosi v sebi tvoje le ime.

Kot žareč plamen ugaša
Nevidni smisel
V meni se oglaša

na dan zbistri se potok žuboreč,
od želje v sebi ves goreč,
prihaja z mislimi pobit,
saj drevesa več ne cvetijo,
zelene barve so prekrite
s sivo barvo naše ceste,
tebe čaka, da živi, ni te,

Ko gledam zvezde
Vem da nekaj je
Čeprav zares ne vem
Kako je mogoče

Danes sem sanjal tvoj vonj, opojno omamo občutkov, ki me spominjajo, da sem se vedno živ. Všeč mi je bila apatija, ki je zajela moj bit, ko si pronicala skozi moje pore.

Zmeraj se spomim, dni ko si kopala,
Vedno se bom zapomnil dni, ko si me ganla,

Gnala si me, da kopljem, kopljem globje,
da kopljem globje kot so kopali prej...

Globje ko sem kopal vedno bolj sam sem bil,
globje ko sem kopal manj premražen sem bil,

Z bočnim vetrom in hrabro kretnjo,
sem izvedel svoj zmagovalni udarec,

nič koliko obupanih krikov je bilo,
nič koliko obupanih obrazov je bilo,

vse sem presenetil...
In zmagal...

Kosu stekla in nekaj kratkih užitkov,
sem naklonil moj čas, danšnjega večera.
Rajše bi imel negibne slike popisanega papirja!
Tako manj trpi moje ustarjalno življenje,
tam se vsaj pomalo, porajajo nove misli...

Dolga belina,
kot polje v Prekmurju
poprečno zorano.

Na belem črnina,
kot glavnik skozi lase,
kot vojska v pozoru.

Veceras se bjelina moga tijela topi
i nestaje u tvojim zagrljajima,
jer vrijeme ljepote tvoga bica
mirisno ulazi u moju dusu,
a zjenice, to nebo mojih usana,
sapucu zvijezde,
slazu u nebeski cvijet moje misli

odmrli cvetovi
popadajo na tla
stebli ostanejo
ne bo pozabila
v sebi sonca
vaza

Brezkrvne misli o svetu
mi polnijo možgane.
Neskončne reke sanj
se pretakajo po njih.

Razmišljeni tokovi spomina
se naseljujejo v meni.

Prazno je in tiho.
Nikogar ni in ničesar.
Samo prostor.

Mrtvo sonce sveti na nas
Ubite so naše sanje
Ničesar več ni kar bi nas gnalo
naj potopimo se vanje
Mrtve gore obdajajo dolino
v kateri se silimo živeti
Ne znamo več najti smisla