Polje, kjer sem sadil.
Je nehalo zoreti.

Tunel je neizogiben.
V vetru razpira ptica krila.

Blodim po
navdihu trenutka,
ki čaka na razplet
neprehojenih korakov.

Nihče ne pogleda v strto zrcalo...
Sladke so laži in trpke resnice
Njeno srce... kdo bi "srce" klical skalo?
Dočakala svoje ni pravice

blatiš mojo dlan
in mi preurejaš nohte

gradiš male gradove
na črto življenja
zapornice na črto sreče

Stari menih zašij mi oči,
dih harfe zveni v nemirni somrak,
na pragu svobode zastane korak.

Povej sestrica,
zakaj sivi so tvoji lasje?
Kdo ve, kdo ve...

Nora sem.
Ali vsaj norim.

spremembe neba
sprejemam kot spremembe
mojega smeha

Sama
iz oblaka
cigaretnega dima
za okroglo mizo
sedi
in misli
kako bi pesem

polneča se luna ji še enkrat ni dala
spati v ledeno jutro odpira vrata zadiši po
bezgu ko lega v siesto zre sončne
kristale zdaj zagotovo ve dan je drugačen

sname zaveso priplazijo se vanjo
namišljene oči jo postavljajo v njim ljube
poze pljuvajo v kavo vonjajo
sveče jih ne prenašajo sumijo gorenje

Tam stojiš z mrkim čelom,
Gledaš me tako grdo.
Ne moreš verjeti izrečenim besedam,
Sprašuješ me kaj, zakaj, kako?
A moj odgovor ti ne zaleže.
Ustvariš si blodnjak temnih misli,

razcepljen med slutnjo in prazno prevaro
zapravljen v poplavi banalnih besed
izgubljaš partijo razbiješ zrcalo
spoznaš da si v cirkuški šotor ujet

Konec se sprevrača,
vsakič ko se bliža začektek
je dlje?
Znova se vračam
v neskončnost.
Na pot proti začetku.
Zavžijem sad miru