Veselje, sreča in smeh do solz.
Soba napolnjena s pozitivno energijo.

Dan za dnem.
A, ko odideš,
ostanejo le turobne stene,
prazna postelja in
vonj tvojega parfuma.
Še tvoja senca izgine.
Ostanem sama.
V temačni sobi.
Prazni.
Ostanejo le žalost in solze v očeh...
Ostane le spomin...

Ko v šoli sedim,
misli moje letijo k tebi.
Po tvoji ljubezni hrepenim,
in želim si te ob sebi.

Hočem te,
a nemorem te imeti.
Dala bi ti vse,
a lahko si je le želeti.

Težko je verjeti,
se željam upreti.
Hočem se zadreti,
da zelo rada te imam,
in brez tebe več živeti neznam.

Spet čuti srce.
Čuti nekaj drugega kot pomankanje in bolečino.
Spet čuti srce.
Čuti toplo in bližino.
In se odtaja počasi v njegovo dlan,
začenja zaupat,
da se njemu lahko predam.
Spet čuti srce.
Nova ljubezen celi stare rane,
vendar spomin in strah ostane.

Kaplja za kapljo.
Plak, plak.
Kaplja za kapljo
je čistila zemljo,
sipirala umazanijo v globine.

Jaz pa sem poslušala
kapljo za kapljo.
Plak, plak.
Bi umile tudi mene ?

Koliko lažje je živeti, če ljubiš ta svet.
Odženeš ves odpor s svojih ramen.
Osvobodiš širno ljubezen v sebi.
Spustiš sovražnost v nebo.

Usoda je tako hotela...
Usoda je tako želela...
Preklinjam te sonce, preklinjam tema.
Preklinjam ljubezen,
ker bila je le žejna sla.
Sla egoizma, sla belih narcis...
Preklinjam te ura,
preklinjam ta dan,
preklinjam te mojster ukan.
Trgam in grizem,
param in režem, tebe, nevidna zanka.
Hočem svobodo,
hočem utrip.

Žereš piješ, se ga vliješ in nato v trugi zgniješ.

Če je 0 = vse in če je konec, nekaj kar je neskončno, potem nočem nič od tebe in hočem da se vse ne konča.... 

Težke kaplje padajo,
tolčejo ob usnje,
črno kot noč me skrije,
Pred pogledi ljudi.

Krokar zapoje za mano,
melodije ne spoznam,
vendar vseeno poznam,
besedilo krakajoče pesmi:

Spomnim se vetra, ki
ti je kuštral lase, ko
sem bral prihodnost
iz tvojih dlani.

Spomnim se nasmeha
na tvojem obrazu, ko
sem ti pokazal prežvečeno hrano
v svojih ustih.

Spomnim se topline, ki
je žarela iz tvojih oči in
grela moje srce.

trenutek sreče je boleč spomin ki te osrečuje v megli pravice in boga našega očeta.

z mislijo potuje s teboj v krvavi boj nesmiselne vojne ki se po navadi konča zelo žalostno in tumorno.

trenutki sreče se vedno delijo na dve parcele kakor vsajeni kropir in solata ki nikdar ne dozorista skupaj.

Kako idealno je človek sestavljen
v duši nosi zunanji svet,
kar ga prevlada ga tudi prekrije,
na koncu mu srce piše razplet.

Vesoljna vaga je stanovitna
tu ni prevare, duh vse zazna,
kdor sebe laže, toliko hitreje
spozna svojo muko in stanje gorja.

Čas vse hitreje odšteva minute,
da bi jasneje vsakdo spoznal,
premnoga stoletja nekoč preživeta,
današnji ritem je že pokopal.

To je moja prva pesem ki sem jo izbrala samo zato ker mi pomeni veliko več..

Ona moja je kraljica,
ko jaz sanjam ona spi,
nisem vreden nje oči,
nisem vreden da me gleda,
da se od daleč mi smeji.

Jaz sem jaz
en obraz,
a ona angel tisočih.

Vsako jutro, ko me budilka zbudi, si želim, da bi tu bil Ti. Da bi ležal ob meni in me poljubljal po rami, objel me čez pas in zašepetal naglas: ''Še sem tu, ne boj se tistega strahu. Naj te ne oklepa, ampak moje ti srce odklepa.''

Objemi me, kot me znaš le ti, poljubi me, naj telo mi zadrhti. Objemi me, kot da zadnjič je, poljubi me, to je najpomembneje. Objemi me z zaprtimi očmi, poljubi me,- naj to najin bo remi.

Nocoj bom poslušala glasbo,
ki ne bo otožna,
nocoj se bom glasno smejala..
morda bom zaplesala,
nagajivo,
kot sem včasih znala,
te bom pogledala čez množico
in vedel boš,
da je čisto vseeno,
če je zunaj jesen,
saj so najine oči mlade.

Nocoj,
pridi pome nocoj..

Obsojen na dolge in
neprespane noči,
se prepoten zbujam
v postelji in misel o tebi
je še vedno sveža.

Obsojen na srbečico v očeh, ker
mi dnevna svetloba reže 
nespočite zenice,
ne vidim sveta okoli sebe.
Le tebe.
Le tebe.

orka

v morju nekaj se ziba saj to je orka v morju plava v morju dela trike ijaz jo gledam iz ladje le poglejte jo mojo prijateljico kako zna naglejte se trikov orke