U mojim praznim dlanovima
bol veceras nepodnosljivo suti,
jer nema ravnice tvog zanosnog struka,
nema tog nebeskog stjecista mojih poljubaca,
nemirnog plamena kojem se srce zaklelo
i sanjanjem svake noci uranjalo u njegovu vatru.

PRAVIJO, DA LJUBITI JE LEPO, RESNIČNO IN ROMANTIČNO.
A KAJ TO, KO PA VSE SKUPAJ SAMO BOLEČINA JE, ZA DUŠO IN TELO.
LEPO JE, KO NEŽNI VETRIČ TELO HLADI, KO NAME MISLIŠ TI?
LEPO TE JE OBJETI, LEPO OB SEBI IMETI.
LEPO SE JE NA TVOJO RAMO NASLONITI IN NA TEŽAVE POZABITI.
LEPO JE SLIŠATI, DA TE NEKDO RAD IMA, DA SANJA O TEBI,
DA NE JE, NE SPI, SAMO TVOJEGA TELESA SI ŽELI.

TISTA ČRNA NOČ JE ZAPEČATILA MOJE ŽIVLJENJE.
KAPLJA ZA KAPLJICO PREPOVEDANE PIJAČE JE ZAMEGLILA MOJ RAZUM.
SOLZE SO OBLIVALE MOJE DVE VODIČKE POTI.
NISEM VEDELA, DA SE LAHKO ČRNA USODA MI ZGODI, TISTA ČRNA NOČ.
TISTA ČRNA NOČ, MOJ GREH PRETEKLOSTI.
OTROŠKE OČI SO PROSILE POMOČI, JAZ PA NISEM IMELA MOČI.

LJUBEZEN MOJA, MISLIM NA TE. KDAJ SE SPOMNIŠ TI NA ME?
TI SI ZAME ROKAVIČKA, KI V MRAZU GREJE MI ROKE.
TI SI ZAME SONČNI ŽAREK, KI OGREJE MI SRCE.
TI SI ZAME DEŽEK MIL, KI MI ŽEJO POGASI.
TI SI ZAME NOČ IN DAN, TI SI ZAME SOL, SLADKOR, KRUH IN MED.
TEBE V OBJEMU LEPO JE IMET.

TI SI NAJLEPŠI CVET,
NI BILO TEŽKO ME V SVOJE MREŽE UJET.
TVOJE TELO OBDAJA NEŽEN VONJ,
KI MOJO BLIŽINO NORO OBHAJA.
NAJRAJE V OBJEM SVOJ TE STISNEM,
NA USTNICE TVOJE POLJUBČEK PRITISNEM.

KO BI VSAJ VEDNO SKUPAJ POLJUBE SANJALA.
KO BI VSAJ ENKRAT NA TEDEN SE SKUPAJ SMEJALA.
KO BI ME VSAJ ENKRAT SPREJEL TAKO KOT SEM.
POSLUŠAJ MOJO PESEM, KI POJEM JO IZ SRCA.
POSLUŠAJ MOJ GLAS ŽALOSTI, KI TI HOČE PRITI DO DNA.

zagon trinajstih poti
ki speljejo sveženj
globokočutečih sfer
v daljavo usmerjenega
odseva površine zenic

Ob pečine tvoje podobe
zbadam svojo dlan,
drobim celoto,
krvavim dan.

ne morem ga prijeti za dlan. ker je polna ran. ne morem ga pocukati za lase. ker se smeje le zase. ne morem mu pokazati jezika. ker se me dotika. ne morem mu prešteti reber.

Blede niti zapirajo nočno panoramo
Potaplajm se v brezčasje jutra
Spiram bolečine prejšnje noči

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)iz znotraj navzven
prihaja gromki glas
tresoč se opoteka
nikjer se nič ne sliši

Kot pajčolan razgrneš dlan,
da z nežnim stiskom zadušila
bi srce, ki je prepolno sanj
lebdelo nad vrhovi streh,
sanjavo v jutranjih poteh.

Čudežna dežela
odmevov Stvari.
Brez obstoja.
Odmeva se nič.
Odmev vsega.

Kako lahko boli vozel na rjuhi,
če ni pot bega v zunanjost svobode.
Le vozel dušitve.
Strah zadušitve.
Pridušitve misli.
Kompresija zraka.

Stopnice se uvijajo v nebo...
Kot plezalke pletejo svoje kite
         okrog nevidnih stebrov.

Tipke tipljejo
     in bezajo v mojo rano....

Lahko čutiš utrip srca-
    preko krvi, ki ga prenaša po meni.

Ena minuta sovpada z veličino Mont everesta!
Ena ura svojo ogromnost kaže v osi okoli sonca!
Čas teče…
Črni kazalec leze prav počasi…
Leze kot da se noče niti premakniti!
Vsakih nekaj minut moje telo vzdrhti od strahu in bolečin…
Do kdaj bom ujet tukaj?

Rada bi ljubila te,
še rajši pozabila,
a zdaj spoznala sem,
da prišel je čas,
ko pomaham ti z roko
in poljubim te v slovo,
ne vem kako ti naj povem,
da ljubiti te ne smem.