… in ostal je le pepel
tiha luna, zasidrana v tvoj odsev
jate ptic, razbežane v globoke rane

Polij mi pot,
ki brez ovinkov me bo vodila do cilja.

Pobarvaj stezo,
ki bodrila moje misli bo, da se ne bom obrnila.

Sustigla nas noc u tijelu mjesecine
i sad promatra kako nasa tijela
polagano secu perivojima uzdaha.

Razpel je krila angel ljubezni nad menoj
ves mehak, ves bel,v svojem sijaju je lebdel
videla sem mu pogled,zrl je tam čez...
Smehljal se je čakal je razplet
in jaz, nisem vedela kaj bi,
lahko se kaj takega meni zgodi,
kaj bodo rekli ljudje in ti.

Kot milni mehurček, se dviga tam gor
moja ljubezen,ki prinaša sam bol,
nemo gorje, trpljenje brezup,
kaj naj še rečem, saj me je sam obup…
Pa kje je zdaj to,še včeraj je bilo,
ljubezen veselje, sreča kar tako.

Dotik neba
s konico zenične črnine,
odsev modrine,
brez prehoda,
vse je eno.
Nebo in oko.

Pogled od zunaj.
Raztelešenost trenutka
nizko lebdečega objema časa.
Malikovanje slepote,
gradnja pregrade,
obešanje zastora,
sla po laži,
po prividu.

V škatlici iz pečene gline
išče nekdaj izgovorjene besede.
In najde tiste pozabljene.
Raztrešči škatlico ob tla.
V koških gline najde sebe.
In ponovno spregovori.
V iskanju nove besede.

Posušen cvet,
nekdaj rdeče, kričeče barve,
danes črne, bledo črne.
Mrtvih senc.

...in ženska vedno bolj se mi zdi
da prodajaš se
in tvoje telo v izgnanstvo je odšlo
a podaj mi roko, podaj mi rame,da objamem to žalost sveta...

Z bolečino, padci je prežet vsak moj dan, s temo, ki zakrije sonce; z mrežo prevar, z lažmi, zlobnimi pripombami, na vsakem koraku nova past tiči. Ko dan konča se, svoje misli zbrati si želim, a ko v kot se zvlečem, sebi se neznana zdim.

Solza svetleča je kot reka spolzela po mojem licu. Danes ni nasmeha na mojem obrazu. Danes jočem. Rada bi se spet smejala soncu v obraz, rada bi plesala, pela na ves glas- pa ne znam. Danes ne. Danes namesto iskric so solze v mojih očeh, jočem, jočem na ves glas, a zakaj še sama ne vem. Tesnoba mi srce obdaja, počutim zgubljeno se, kajti danes je dan; ko ti odšel si stran.

Duša utrujena je že od vseh skrbi, razočaranj, srce omagalo je že, prevečkrat ranjeno je bilo, razbito. Misli zbrane več niso, zmedeno letijo po glavi mi in ko najbolj je hudo, vse nekam odleti.

Oblečeni v črno se pretvarjamo,
kričimo v luno
in rišemo linije
čez življenje.

*
fant, mož ali starček
tresoča roka se steguje h kozarcu
ponese ga k ustom
globok požirek ne more potešiti žeje

Vrtim se okrog Sonca
in se usedem na prvo
češnjevo vejo.

Objemi me, bleda mesečina,
edina, ki še zvabiš nasmeh
na moj truden obraz.
Jesensko kalna je jezera gladina
in v ogledalu sem jaz.

Nisem tukaj v čakanju na propad,
na pro-pad v vsem svojem blišču ...
... izučenem padanju na dno ...
Ostro gledam ne-pro-pad ...
Amaterski pad ... lebdenje ...